petek, 24. december 2010

RDEČ SRČEK, ker so naši otroci največje bogatstvo

V prodajalno kruha je vstopilo petletno dekletce, v dlani je stiskalo denar, deset evrov ji je dala mati, za nakup kruha.
Trgovki se je pogled ustavil na njenih svetlo modrih očeh, polnih življenja, obenem pa je iz deklice vela plahost. Pogled se ji ni umiril, begavo je pogledovala po policah.
"S čim ti lahko postrežem, punčka?" jo je prijazna trgovka nagovorila in se ji nasmehnila.
"Kruha bi." Deklica ji je vrnila nasmeh.
"Polbelo štruco, prosim, gospa." In stegnila je ročico z desetakom proti prodajnemu pultu.
Trgovka je v papirnato vrečko dala polbelo štruco, jo izročila deklici in vzela desetaka. Dekletce je z obema rokama objelo vrečo s štruco. Trgovka je poračunala in želela vrniti denar deklici. Toda, ko je stegnila roko in uzrla dekletovi roki, ki sta se oklepali kruha, ni imela kam z denarjem.
"Ali nimaš nosilne vrečke?" jo je vprašala trgovka. "Denarnico mogoče imaš?"
Deklica se je zazrla trgovki v oči, vendar je bil njen pogled odsoten, zamišljen.
Spregovorila je z žalostnim glasom: "Veste, nimam vrečke, tudi denarnice nimam, sem jo pa imela. Tako lepo, zelo lepo. V vrtcu sem jo naredila. Velik rdeč srček sem prilepila spredaj. Tako lepa je bila."
"Ojej, a si jo izgubila, da je nimaš več?" jo je vprašala trgovka.
"Ne, ne, nisem," deklici so se v očeh zasvetile solzice, "mamici sem jo dala."
"Ja to je pa zelo lepo od tebe," jo je pohvalila trgovka.
Deklica je nadaljevala: "Mamica jo je pohvalila in dala v predal, nato pa jo je vrgla proč. 'Kaj naj s papirnato denarnico, z denarjem vred bi jo izgubila,' je rekla. Pa tako lep rdeč srček je bil na njej."
Sedaj je imela tudi trgovka solzne oči. Vzela je kruh iz dekličinih rok, ga dala v nosilno vrečko, zraven dodala preostanek denarja in dejala: "Saj boš naredila še lepšo. Sigurno jo boš."
Deklica je stopila proti vratom, se pred vrati obrnila, pogledala trgovko in prikimala.
Vendar dekličino prikimavanje in razočaranje v njenih očeh nista sodila skupaj.

nedelja, 19. december 2010

V TRGOVINI CHA, ker so najenostavnejše reči naj zapletene

Vsi se radi obdarimo. Tudi s Tino nisva izjemi. Sva le prerasla obdarovalna presenečenja, kjer je bistvo v kupu neuporabnih daril v shrambi. Vedno si kupujeva darila s soglasjem; sploh zaradi energij, ki so v določenih darilih.
City park Ljubljana je ena takšnih točk, kjer se ponuja velika izbira trgovinic, z mnogimi možnostmi obdarovanja.
Ob prihodu odideva vsak zase raziskovat večje in manjše trgovinice po nakupovalnem središču. Ravno sem kupil nekaj drobnarij v Sanolaborju, ko zazvoni telefon. Tina »:Ali lahko prideš do čajnice, CHA trgovinice, tam kjer sva vstopila, nekaj lepega sem našla – zate.«
Seveda lahko in pohitim, da kaj ne zamudim, hahaha. Bil sem vesel, Tina težko najde predmet ali nekaj lepega, tole danes pa je bilo hitro. Počaka me pred trgovinico in skupaj vstopiva.
»Poglej tole skodelico s cedilom, kaj praviš?«me vpraša. Na spodnji polici levo od vhoda je bila postavljena. Rdeče oranžna skodelica, s črnimi ornamenti, na vrhu pokrovčka pa nekaj podobnega polovički banane v beli barvi. To je pritegnilo mojo pozornost, ker je bilo podobno polmesecu.Vzel sem skodelico v roke in začutil njeno energijo. Na pokrovčku ni bila polovička banane, niti polmesec , marveč slonji okel. Rdeče oranžna barva s črnimi ornamenti je dajala skodelici topel videz. Tudi hladen čaj piti iz nje bi bilo toplo, imitacija slonjega okla, pa ji je dajal moč, kar imamo moški posebno radi. Stala je na neprevelikem čajnem krožniku, ki bi preprečeval, da ob večerih močim papirje, kadar delam za pisalno mizo. Ja imela je pozitivno energijo in vesel bi bil njene družbe tudi doma.
»Všeč mi je, imel bi jo. Ali je tudi zate kakšna, ki bi jo vzela s seboj domov Tina?« sem jo vprašal. Stopila sva nekaj korakov naprej po trgovinici, in pokazala mi je belo skodelico z nasmejano vilo. Tina ima zelo rada pravljična bitja. Vila je imela obrazek z nasmeškom in iz nje je, kljub temu da je bila ustvarjena le z nekaj gibi natančnega risalca, vela nekakšna milina pomešana z veseljem. Izgledalo je kot da lebdi na skodelici. Res prikupna, vzel sem jo s police in dejal: » No pa pojdiva, z nama domov greš!« Vzel sem še cedilček za skodelice iz košarice na prodajnem pultu, želel sem dva.
Tina stoji pri pultu in želi plačati izbran izdelek , ko opazim da smo ostali v prodajalni sami. Štiri trgovke, mlada dekleta in midva par srednjih let. Manjše dekle ji vzame skodelico iz rok in jo odnese, nazaj na polico, druga pa iz omare prinese škatlico z drugo skodelico. »Hej,« sem si mislil, » to ni skodelica, katero sem izbral.« Manjše dekle je pričelo skodelico iz omare zavijati v papir, ko je opazilo, da jo pozorno gledam pod roke in poskušam ugovarjati.
»Gledam, ta skodelica ni ista,«sem ji skušal razložiti, »Želel bi skodelico, ki sem jo izbral.«
Nekaj je zavijala z očmi proti namišljenemu bogu, se spogledovala z sodelavkami in naprej zavijala skodelico. Tina je nekonflikten človek, vendar sva skupaj že sedmo leto in videl sem da nekaj ni v redu. Ma bom nehal, saj ne vem ali so krive moje želje po skodelici, ki sem jo izbral ali dekle ki nima občutka za stranke. V glavnem Tini je uspelo plačati, čeprav sem videl, da se težko zadržuje, pa še vedno ne vedoč ali sem vzrok jaz ali netaktna dekleta.
Moja vrsta! Dva cedilčka, da bi želel, ne enega, pojasnim, pa skodelico, katero držim v rokah, ne ene tam iz omare. To katero držim v rokah si je izbrala Tina, ta ima zanjo pravo energijo, to želim. Večje dekle, mi vzame skodelico iz rok in jo odnese nazaj na polico. Kako naj otroku, podobnih let kot je moja hčerka razložim, da so stvari malo drugačne, kot jih vidijo onstran pulta, ko je šalca pač šalca, važn da čajček drži.
Kako naj jim dopovem, da so obe morda nastajale v istem času, v isti delavnici, za isto mizo, vendar je eno delal mojster na eni, drugo pa mojster na drugi strani. Prvi je opravljal delo z ljubeznijo in je imel rad svoje delo, drugi pa je le služil denar. In to energijo prenašata skodelici s seboj. Zato ne želim druge skodelice. Od vseh skodelic, ki so razstavljene po trgovinici, si je Tina izbrala tole, torej želim tole. Kako bi jim to povedal, da se ne bodo še bolj posmehovale. Že sedaj pretiravajo.
Želel sem jih vprašati, ali so kdaj kupovale plišaste igračke, ki so vse isti model, pa je od krojača odvisno , kakšen izraz in energijo imajo. Recimo medvedki. V celem kupu najdeš kakšnega res prikupnega. Pa mi ni uspelo. Večje dekle mi pojasni, da imajo vse napisano na stenah in naj si to preberem. Pa saj nisem prišel brat v trgovino, samo tole lepo skodelico z lebdečo vilo želim kupiti, pa ona dva cedilčka. Če človek vsak večer zaspi s knjigo v roki, mu pa res ni potrebno prebirati stenčasov. Sedaj sta bili že nesramno odločni. Drugi dve pa sta vse skupaj opazovali in z mimiko vzpodbujali prvi dve, saj imasta prav, vse je napisano na steni. Joj punce, halo, pri vsej mladosti in raztegljivosti, mar ne bi dali one iz omare na poličko, meni pa prodali to, ki sem jo izbral.
» Ne, tak je pri nas režim!
» No, če je pa tak režim pri vas, potem pa kar imejte obe skodelici, in cedilčke, nasvidenje!« Odšla sva iz trgovine, za hrbtom je odzvanjal smeh. Verjamem, da so se smejale bolj zaradi zadrege,ena pred drugo, kot iz hudobnosti. Tina je vedela da nima smisla, zadrževala je solze v očeh, saj si redko izbere res všečno stvar. Opravičil sem se ji, ker nisem bil sposoben enostavnega nakupa skodelice, še večkrat to popoldne sem se ji opravičil.
Zvečer sva doma pospravljala stvari, ki sva jih nakupila. Krik! Pogledam Tino, v rokah je držala skodelico, z nje je odvijala papir, ki preprečuje poškodbo. »Pokrovček je okrušen, okrušen pokrovček so mi zavile! Prav si naredil, ko nisi kupil! Zato dajejo iz omar! Vse skupaj bom zagnala v smeti!«
Negativna energija skodelice iz omarice se je pokazala kmalu, vsak dan piti čaj iz take skodelice pomeni piti bolezen.
Piti iz skodelice, pri kateri si začutil pozitiven pretok energije, pomeni piti zdravje. In tega bi se morali zavedati vsi kupci in prodajalci predmetov.
Nisem ji dovolil vreči skodelice v smeti, vendar se še nisem odločil ali bom kdaj pil iz nje ali pa jo bom potisnil na spodnjo polico najbolj zakotne omarice, da mi čim manjkrat pride pred oči. Nekaj pa vem, nikoli več ne bom dovolil, niti Tini ne, da kupi predmet katerega ne bova izbrala sama.

četrtek, 16. december 2010

MUHA. ker je lahko sorodnica

Spet muha, več dni mi sedi na robu ekrana, če poleti se prestavi kvečjemu iz enega roba na drugi, ali naredi krog po pisarni, se mi vsede na eno dlan, preleti na drugo in se vrne na rob ekrana.
Muha kot muha, ampak tukaj me bega več stvari. Pravijo, da muhe žive le 24 ur. Tale pa se že več dni mota okrog mene. Ali je vsak dan druga? Ali gre za isto? Zakaj vztraja na robu ekrana? Mi želi kaj sporočiti ? Je morda reinkarnacija koga mojih bližnjih?
Ta in podobna vprašanja se mi zastavljajo ob pogledu nanjo.
Ko sem se odločil napisati razmišljanje je oživela, se prestavila z napisa NEC na desni, na napis LCD 1701 na levi, odletela, mi sedla na hrbtno stran dlani, kot bi mi želela sporočiti: »no si le zakapiral bizgec.«
In poletela po pisarni. Mislil sem, ne bo je več, razrešil sem uganko in zadovoljna je odletela.
O ne, tako lahko pa to ne gre. Spet sedi, oziroma visi na glavo z napisa NEC na desni strani.
In poleti. Brenči mi okrog ušes in kocine se mi postavijo pokonci. Ko mi sede na desno ramo, in poleti naprej, moram obvladati reflekse, da ne zamahnem proti njej. Saj verjetno je ne bi ujel, pa vendar, kolikokrat sem na ta način že vzel življenje. Morda tudi kakšni reinkarnaciji mojih bližnjih? Hudo. Sedaj tudi muho ne bom več kresnil, ko mi bo parala živce in mi brenčala okrog glave.Preveč razmišljaš stari, preveč. Lopni jo in postala bo zgodovina, rdeč zmazek zgodovine.
Pa vendar je umirjena, ni nadležna, visi na ekranu in bere kaj pišem. Nato poleti okrog mene, da potrdi napisano in zopet sede na ekran.
Z mislimi bom poskušal kontaktirati z njo.
Poglej muha, napisal bom imena in nazive bližnjih umrlih, ti pa sedi na ime, če si ena izmed njih.
Poglej kako se je vznemirila in se prestavila na sredino roba nad ekranom.

»Si me razumela?«

No pa dajva.

ATA VERONIKA STARA MATI DARINKA

HERMINA MAMI JANEZ JELKO


Čakam.

Sprehaja se sem in tja po robu, spustila se je na ekran, v desnem kotu tam kjer piše datoteka in obmirovala, eh, vrnila se je na rob. Moral bi na stranišča, kaj pa, če se takrat spusti na ime?
Ne, ne bo se, kajti če je razumna mi bo pokazala, torej vedela, da me ni, če pa je le muha, je pa itak vseeno.
Huh olajšanje.
Trkanje.Stranka. Ne, robo mi je pripeljal. Mladenič pristopi k mizi z dobavnico.
Poiščem pisalo in podpisujem.Mladenič zamahne in …. Kako naj mu razložim, da mi je po vsej verjetnosti strančiral enega bližnjih. Molčim, vendar pogled ubija. Mladenič se pobere iz pisarne.
Muhe ni več.Družbe ni več. Ne preostane mi drugega, kot vrniti se na delo. Adijo sorodnica.
Muh ne pobijam več!!!

KAKO IMETI RAD VSE LJUDI, ker smo tudi ljudje vrsta

Dan po napadu teroristov na Ameriko, sem se peljal z avtomobilom iz Ljubljane proti domu v Trbovljah in na Šentjakobu pobral štoparja.
»Živjo,greste do Trbovelj«?! je zaklical. Prikimal sem, toda še predno sem lahko odgovoril, je med prisedanjem,nadaljeval:
»Pa smo jih stolkli, kajne, ste videli, kako smo jih«
Do mene je prismrdela alkoholna sapa, zmrazilo me je, prva misel je bila, ali je mogoče, kar ustavil bom in ga vrgel ven. Vendar sem se premagal, premagal odpor do njegovega ustnega smradu in nesmiselnega govorjenja.Ustni zadah po postanem alkoholu mi vzbuja izredno slabo počutje še iz otroštva, zaradi popivanja očeta, njegovo blebetanje, kako smo jih stolkli pa je v nasprotju z vsem, za kar se trudim zadnje čase. Mogoče je pa srbske narodnosti in je bil osebno prizadet, ko je Amerika bombardirala Srbijo.
»Me je poklical frend iz Ljubljane, takoj ko je priletel prvi v nebotičnik, pridi se bomo nažrli je dejal, bomo proslavili, takoj sem sedel na vlak in smo spili dva litra Travarice, trije, gledali teve in navijali kot na tekmi. Ste videli?«
Molčal sem, verjetno se mi je na obrazu videlo, da ne odobravam njegovega početja in govorjenja, saj je pričel govoriti tiše, z izborom besed. Ko sem opazil, da se je precej umiril, da ga moj molk navdaja z dvomom, sem prvič spregovoril:
»Nisem pristaš nasilja, nasilje rodi nasilje, tako kot je Amerikanec delil klofute po svetu, mu je sedaj priletela nazaj, sam bo odvrnil s še močnejšo, svet se vrti in slej ko prej bo priletelo nazaj«
Po premisleku je dejal:
»Ja saj res ni bilo v redu, ste videli koliko ljudi je umrlo, kar živi so skakali skozi okna iz sedemdesetih nadstropji ali še više. Prav videlo se je, ko so krilili z rokami.Saj je kazalo cel večer,vsak dan je bilo v nebotičnikih na tisoče ljudi.«
»Sodelavec me je opozoril na dogodek in ogledal sem si dnevnik, vendar je bilo že tam videti preveč trpljenja ljudi, tako, da kasneje nisem spremljal dogodkov, sem pa močno sočustvoval z Amerikanci. Ponavadi sploh ne spremljam dogodkov preko teveja, ker nas dozirajo s samimi negativnimi stvarmi in sicer venomer, sam pa mislim, da človek potrebuje pozitivne vzpodbude za pozitivno delovanje. Ponavadi pravim, vi imate televizijo, jaz imam pa svojo vizijo.«
»Saj je res, pa vendar kako naj ima človek svojo vizijo, če je star trideset let, brez zaposlitve,brez prihodnosti, še poročiti se ne morem, saj nisem sposoben preživljati družine.«
»Če mi starši ne bi pustili stanovanje, katerega so odkupili, bi bil sedajle verjetno na cesti. Oče je imel pri mojih letih stanovanje, družino, avtomobil, pričenjal je z gradnjo hiše, tam živi danes, jaz pa nič, nič…«
» Naj ti povem, v tvojih letih tudi sam nisem premogel ničesar, kar si maloprej naštel, razen družine, žene in otroka, čez noč sem ostal brez zaposlitve. Imel pa sem moč. Verjel sem vase, vedel sem, da sem preživel že mnogo hujšega in sem sposoben prebroditi tudi naslednjo preizkušnjo.«
» Kako naj verjamem vase, saj mi denar za preživetje daje moje dekle, le kako, ko brez babe tudi živeti ne bi mogel?!«
»Bi živel, bi. Življenje bi ti poslalo koga drugega nasproti, ki bi ti pomagal. Vendar ti je namenilo dekle, ki skrbi zate. Bodi vesel tega, ne počuti se krivega ampak vzemi in ji tudi vrni, vrni ji z ljubeznijo. Imej jo rad in imej rad vse ljudi, pa bodo vsi skrbeli za tvoje potrebe ne, da bi se tega zavedali.«
»Le kako naj imam rad vse ljudi, to je nemogoče!?"
»Tako, kot imaš lahko rad živali, pa čeravno jih ne poznaš. Kar poglej ljudi kako ljubkujejo popolnoma neznanega psa, če le nima pregrozečega videza, ko se sprehaja z gospodarjem po parku.Ne poznajo ga, pa ga kljub vsemu božajo, čohlajo, včasih so gospodarju že prav nadležni, pa vendar imamo večina rada, ali pa so nam vsaj znosna vrsta. Tako moraš imeti rad svojo vrsto, ljudi in ljudje bodo to začutili in ti to vrnili.«
Tu me je prešinila misel, kako mi je usoda poslala naproti Tomaža, tako mu je bilo ime, da me pripelje do spoznanja, imeti rad vse ljudi. Ko sem mu govoril so besede same našle svojo pot, tudi danes, teden dni kasneje jih z lahkoto ponovim,saj predno sem to povedal Tomažu tudi sam nisem vedel, na kakšen način imaš lahko rad vse ljudi. Z vozilom sem zavil na parkirni prostor Okrepčevalnice v spodnjem Logu, kje ponavadi malo predahnem in popijem kavico. Opazil sem zadrego na Tomaževem obrazu, dejal je:
»Ampak jaz sem popolnoma brez denarja, ne morem si privoščiti…«
»Jaz častim, v zahvalo za spoznanje, mogoče bova že v kratkem zamenjala vlogi, ali pa bo na tvoje mesto stopil kdo tretji, takrat boš lahko ti ravnal tako.Torej si ne delaj skrbi, greva.«
Lokal je nekako razbil najino zasebnost iz kabine avtomobila in pogovor se je sukal okrog vsakdanjih stvari. Predstavila sva se, bil je že čas, vreme, hrana, skratka lahek družaben pogovor.
Popila sva kavici in nadaljevala vožnjo.Tudi pogovor je dobil na veljavi.Tomaža je še najbolj mučilo vprašanje obstoja in materialnega ustvarjanja.
»Vidim, da nisi razumel, ko sem ti poskušal povedati, da te materialni svet ne privede v lahkotno bivanje. Nasprotno pa te lahko duhovno napredovanje k višji zavesti privede tudi do obstoja potrebnih dobrin, saj nam te dobrine služijo in pripomorejo k življenju, življenje samo pa niso.
»To je le filozofija in z njo se ne da preživeti.«je ugovarjal
»Saj še usranega šihta za petsto evrov ne dobim,kako naj potem?«
»Mogoče ti pa ni usojeno delati za petsto evrov, mogoče ti je usojeno,da se skupaj z menoj čez pet minut ponesrečiš in umreš, kaj ti bo potem hiša in avto? Živi dokler imaš še čas. Poglej kako lep dan, celo sonce se kaže, na toplem si, oblečen, obut si, lačen nisi, pa se pritožuješ, živi sedaj tale trenutek, naslednjega mogoče ne bo več, prični ceniti življenje samo, začni se zavedati, da je edino, kar je pomembno, življenje, ter se zavedati, da je sreča že to, da živimo.«
Prispela sva v Trbovlje, izstopil je in dejal:
»Vesel sem, da sva se srečala, hvala za vse, še se morava videti,«stisnil mi je roko, v očeh je imel solze, sam pa sem bil vzradoščen ob spoznanju, da bi se moral jaz zahvaliti njemu, saj so bile besede izzvane z njegove strani namenjene meni, in spoznanje je ostalo meni.
Hvala Tomaž!