Eh ta leta, stara mat bi rekli da sem raztrešen. Trening, ko si tega ne želiš in kako starost (pozabljivost) pri tem pomaga, trenira pa telo in predvsem glava, pa seveda jezik, ki preklinja. Zaradi resnično toplih dni si poskušam vsako gibanje sredi dneva minizirati. Tako v glavi naredim načrt. Oziroma si organiziram gibanje do potankosti, a le v glavi. V resnici gre takole. V službi imam odmor za kosilo ob 12:00  in se odpeljem v trgovino. Seveda parkiram v drugem nadstropju in planirano uporabim stopnice gor in dol 4x 10 stopnic dol in obratno. Ker je večina stvari iz trgovine za na Vrtlažo ( vrt+plaža), se odločim,  da parkiram nad njim ob gornji cesti.  Spustim se po 13 stopnicah do objekta, reči iz štacune zložim na polico in v hladilnik. Ključ avtomobila obesim na žebljiček, saj bo avto ostal tu, da kasneje ne iščem ključa, oziroma ga ne pustim doma. Nato se spustim še do dvorišča in spodnje ceste, 43 stopnic. 300 metrov hoje me privede do vhodnih vrat bloka. Potipam po žepih. Ej brihta, ključe imaš v avtu. Zaradi pomanjkanja žepov poleti, puščam ključe v avtu in jih pozabim vzeti, kadar parkiram malo dlje. Vrnem se po isti poti 300 metrov po cesti in 56 stopnic in sem pri avtu. Sežem v žep in …Ključ visi na objektu. Spet zasučem jezik in pete ter stopim po 13 stopnicah in nekaj metrih po ključ. Ravno tako v obratni smeri. Vzamem ključ od stanovanja in ponovi vajo 43 stopnic navzdol in 300 metrov po asfaltu.  Trikrat po 8 stopnic in sem v stanovanju. Zmečem cunje dol in se oblečem čim manj, saj že pošteno teče po hrbtu. Pripnem Suzi na povodec vzamem nekaj stvari in ponovi vajo. Trikrat po 8 stopnic, dol,  300 metrov po cesti 41 stopnic gor in jaaaaa, uspelo mi je. No, ne čisto.  Suzi peljem v gozd na krajši sprehod, najprej 13 stopnic do ceste nato 12 stopnic v gozd malo sprehoda ob potočku in nazaj na Vrtlažo. Samo jest in pit dam Suzi potem pa štrbunk v bazen. Postrežem ji hrano, odprem pipo, ni vode. Jezik hitrejši od nog in možganov že preklinja, možgani obdelujejo zakaj so pozabili odpreti vodo, ko so šli dvakrat mimo ventila, noge pa trenirajo 43 stopnic dol in nazaj gor.

Sedim v vodi do vratu in štejem. Koliko stopnic je bilo dol in gor? Seštevam in seštevam in se motim in mineva čas; telo se hladi in možgani delujejo bolj bistro 432 stopnic, pol gor, pol dol, ob 34 stopinjah in nekaj korakanja, dober trening namesto kosila. Tako za telo, možgane, predvsem pa jezik.

Seštevek stopnic je približen, v točnost nisem prepričan, jih lahko prešteješ in zapišeš v komentar? Si siguren? J

ČETRTEK 25.7.2019

Seveda se ne morem izogniti, da ne bi omenjal vročine. Ampak ne da je ne bi maral, le moje telo je naravnano tako, da je dehidracija večja, kot sem se sposoben hidrirati. Z vodo seveda, pri pivu je lažje, vendar manj kvalitetno in prisotni so stranski učinki, ki na tek ne vplivajo ugodno.

 Je pa vročina ugodna za namakanje v bazenu, poležavanje v viseči mreži, branju, (Ove je bil mojster svoje vrste), ter razmišljanju. Misli so glavno gonilo vsega. Misli in strah. To dvoje poganja svet. In razmišljanje v senci v viseči mreži zna dati precej odgovorov ali ugank. Na primer, misliš si, kako boš jutri tekel, pa je še bolj vroče kot danes in ne. Kako boš pokosil, pa se ti stre kosilnica in ne. Kako boš vstal ob pol petih in zalil vrt, pa spiš do pol šestih, paradajz in fižol pa žejna.

Je pa večna uganka, zakaj tako misliš, pa se potem ne uresniči. Kje in kdaj so nam vcepili tozadevni način razmišljanja. V otroštvu seveda. Največ mi jih je vcepil oče, tudi na starodaven način, toda sam s »pravim« načinom življenja ni imel veliko skupnega. Je pa seveda vedel, kako in kaj se rečem streže. A izvajal ni tega, ker vedeti ali delati je nekaj povsem različnega. Dandanes mi želijo krojiti življenje ljudje, ki sami svojega ne skrojijo ravno po navadah in zadnji modi.Tudi sam vem, da bi bilo dobro obuti copate in se podati po gozdnih poteh, tudi sam znam povedati kako fajn in koristno je to, pa svojo leno rit ne spravim kar tako v pogon. Kilogrami se nabirajo, vsak dan raje poležavam in vsak dan imam manj kondicije. Vendar si govorim, saj bo, telo se mora regenerirati, saj bom. Ampak res bom.  Še kak dan vročine naj gre mimo, potem pa na polno. No, da ne bi kdo mislil, da samo ležim, ne, ne. Vsaj dvakrat ne teden obrnem moj najljubši tekaški krog, nekaj kolesarim, veliko hodim bos. Tako da naslov teme še vedno velja. Ampak razmišljam tudi veliko, najraje potopljen do ust v bazenu in ko se naveličam, nadaljujem med guganjem v viseči mreži.
 Glavna misel viseče mreže je, da nobena sekunda, nobena minuta, nobena ura ali dan, ki mine, ne pride več in za vsako sekundo, ki mine je krajše življenje. Zatorej je treba na sekunde gledati, kot na drobce zlata in nikakor ne dovoliti, da nam polzijo skozi prste.

V kolikor sem v prejšnjih zapisih vedno omenjal dež, bi lahko danes tarnal nad vročino. Pa ne bom!

Prav luštno toplo je. In ko se zibljem v viseči mreži, razpeti med jablano in češnjo, na radiu pojejo Cela ulica nori, sem prav zadovoljen. Ura je deset, za menoj pa že večina opravkov za danes. Jutrani sprehod s Suzi. Zalivanje vrta, zalivanje rožic in ja, prav neverjetno, en fajn luštn 12km tek z 700 višinci. Matej hvala. Prav Matej je zaslužen za tole gibanje danes. Poslal mi je copate v preizkus in njegove dobrote ne gre ignorirati. Obul sem copate Raidlight in se podal v gozd in navzgor. Ho kako je pasalo, po potepanju po Italiji, kjer sva s Tanjo dosti prehodila na večnih 35 stopinjah, o tem kakšno kasneje, že dlje časa nisem migal kaj bolj konkretnega. Enostavno je zjutraj služba, po njej pa je prevroče. Moraš se imeti rad, četudi reskiraš kakšen teden brez treninga. Tudi sicer preko poletja tek spustim na minimalca. Vročina in tek enostavno nista prijatelja z mojim telesom. No ugotovil sem da se po teku počutim fajn in da so copati takisto fajn le malo premajhna velikost. Za kratek tek do 10km odlični, za kakšno daljšo preizkušnjo pa verjetno ne. Sploh ko noge postanejo bolj okrogle.

 Že nekaj časa iščem copate ki bi mi res legle na nogo in bile tudi drugače oh in sploh. Imam problem z ozkim stopalom in visokim nartom. Pravzaprav nimam nikakršnega problema s tem, nogi mi odlično služita, le težko je najti dobro športno obuvalo. Ker sem v določenem obdobju, zgleda da se sedaj končuje, obupal nad iskanjem primernih copat, sem kupoval najcenejše, ki so na razpolago. V njih sem naredil mnogo in mnogo kilometrov. Vendar z žulji z bolečinami v podplatu, z preveč zategnjenimi vezalkami čez nart, s črnimi prsti. Letos na 100 milj Vipave pa sem rekel, da je zadosti, da si poiščem copate tudi za 200 eurov, ampak če jih bom lahko prej stestiral. In naproti mi je stopil Matej Markovič s copati Raidlight in sedaj testiram. Zaenkrat še neuspešno.

 Za podaljšan vikend sva se s Tanjo podala v Italijo, ogledat nekaj zgodovinskih krajev, Firence, Piso, Verono in obmorskih Pet vasi- Cinqe tere. Moram reči da so gostoljubni, kljub njihovi naravnanosti na gor. Ko sva se tako vozila z avtom in kasneje z ladjico ter vlakom, vmes pa pešačila sem postal pozoren na ponudbo. Trgovsko ponudbo. Naredila sva 1600 km od tega 1300 po Italiji. Le v enem turističnem kraju so imeli diskontno trgovino Eurospin. Nikjer drugje. Domači gostinci ter trgovci so imeli polne lokale, celo za pico si stal v vrsti. Pri nas pa malo pred Bledom cel kup diskontov, v vsaki malo večji vasi ravno tako. In trgovci ter gostinci jim naj konkurirajo? Obenem pa jeza zaradi odvržene embalaže in smeti vsepovsod in prežvekovanju turistov na vsaki klopci in travci. Tole sicer nima neposredne veze s tekom ima jo pa posredno, saj večkrat tečemo in smo obenem turisti in takrat se tudi prehranjujemo kajne?

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 22 dni

Prišlo je lepo vreme in raj za tekanje in gibanje v naravi. Seveda sem prvi lep dan in obenem prost dan, takoj izkoristil. Draga žena je bila v službi, s Suzi pa sva jo mahnila na Planino in krog čez Knezdol v Gabrsko, ter domov. Super nama je šlo, tri četrt poti sva pretekla, z bregom vred. Res je bilo vroče, ampak dobro je letelo. Tu pa tam je Suzika, navzdol seveda, malo zaostala, ampak je kmalu ujela korak z gospodarjem. V Gabrskem sem jo spustil v potok, da se je osvežila in zadnji kilometer sva prehodila, da sva umirila mišice. Nekje 12 kilometrov in 800 višincev. Nič posebnega.

   V nedeljo se odpravljamo na izlet, malo smo šli pogledat klavže nad Idrijo, ki so bile zgrajene še za časa Napoleona. No in ko odprem vrata avtomobila, kjer ima Suzi svoj prostor, rečem hop, Suzi nič.

Kar stala je tam in čakala. Ja saj vendar ni neubogljiva in vedno je rada skočila v avto. Tanja ji pomaga, a ob dotiku  zacvili. Sva mislila, da jo je nerodno prijela. Čez dan je bilo več ali manj normalno. Midva sva se sprehajala psička se je kopala za klavžo, vrnili smo se domov, vse dokaj normalno.

V ponedeljek pa nič od nje. Samo stala je, ni želela hoditi, ni želela na prostor, nisva se je smela dotakniti, celo telo je imela boleče. Seveda sva bila zaskrbljena, saj je prišlo kar čez noč. Počasi mi je predelalo, mišice so se ji zakisale, musklfiber po domače. Tanja mi ni hotela verjeti, sam pa sem bil skoraj prepričan. Seveda tek ni bil nič posebnega, nič drugačen od drugih najinih skupnih tekih, še precej težjih in daljših sva že odtekla. Vendar je bil prvi vroči dan v tej sezoni.

  Dam ji četrt  proti bolečinske tablete, zvečer še pol in v torek še pol. Opazno se je v treh dneh poznalo okrevanje. Danes je četrtek in zopet veselo maha z repom in lovi martinčke.

   Razmišljam. Kolikokrat pripeljem sebe in svoje telo v takšen stres, ne da bi se tega zavedal.

Velikokrat se sprašujem, le kako je mogoče, da sem tako utrujen in brezvoljen. Potem pričnem seštevati kilometre hoje, teka, kolesa, delo v službi delo na vrtu in se zavem, da je dobro da sploh stojim in funkcioniram. Pri teh letih in obremenitvah katere privoščim telesu, bi moral ležati na hrbtu in samo malo z mezinčkom migati. Jaz pa nezadovoljen. Želim več, bolje, hitreje, želim kar nisem zmogel pred 15 leti. No res je, veliko tega se udejani. Največkrat z bikovsko trmo, katera mi je položena v zibelko, zaradi rojstva v maju. A zakaj sem  nezadovoljen, kadar se mi ob naporih ustavi. Zakaj po dnevu ali dveh želim naprej, telo pa ne zmore v enakem tempu kot prej. Aplikacije katere uporabljam se ne spustijo pod 120 ur regeneracije. Zato sem zadnje čase uro večkrat pustil doma,  ne prižgem jo ob vsakem gibanju, naj bo hoja, tek ali kolo. Pri fizičnem delu je tako nikoli nisem. In ja uspelo mi je.

Čas regeneracije sem spravil na ničlo. Na aplikacijah. Kaj pa na telesu? Suzi hvala, dala si mi misliti.

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 18 dni

Spet dež. Sam sebi grem že na jetra. Pa ravno danes v torek, ko imava z Rokom sredino tekaško vadbo. Ja vem, da se čudno sliši. Ampak tako je. Začela sva ob sredah, nato sva prestavila na četrtek, ker je imel Rok izobraževanja ob sredah, kasneje pa sva prestavila na torek na mojo željo, da ne čakam četrtka ampak naredim čez teden vsaj dve vadbi. No v glavnem sredina vadba je danes na sporedu, kljub torku.

Vreme je tudi drugače naporno. Zjutraj mi ni za vstat iz postelje, kadar se le polovično zdani in poslušam šumenje dežja zunaj. V službi se mi spi in brezvoljno zeham. Seveda je potrebno delo opraviti, ampak je naporno, mnogo bolj kot kadar sije sonce. Hrana. V deževnem in temačnem dnevu paše, zelo. Mislim, da je to edina toplina, poleg ljubezni žene seveda, ki jo ob takšnih dnevih prejmem. A v službi žene ni, ker ima svojo, drugje, hrana pa je. In ko mi sodelavec pred zaključkom delovnika ponudi krof, ga seveda ne odklonim, kljub zavedanju da imam čez uro tekaško vadbo.

Kaj obleči? Čim manj. Seveda je zunaj le 15 stopinj in dežuje. Ampak več bom oblekel bolj bom moker. Sicer pa, če imam zaprta usta sem sto procentno nepremočljiv, ga ni anoraka boljšega od kože človeka. Diha, se poti, pa je vseeno nepremočljiva.

Kratke hlače, majica, naj bo švic majica, danes je pač vseeno, ter anorak. No seveda copati. Taki za 43 evrov, brez raznih membran in podobnega. Obstaja vsaj malo verjetnosti, da bo voda ki pride v copat, iz njega tudi odtekla. Moram povedati, da pri vsem skupaj močno občudujem mojo psičko in seveda tudi ostale pse. Ampak mojo še posebej, že zato, ker je od žene. Samo pomignem, jo pripnem in je nared. Vedno isti kožuh, vedno iste tačke, vedno isto vse. Svetek in petek. Vsaka čast, pa kakšno nepopisno veselje. Naj bo v mrazu ali vročini, po suhem ali mokrem, po asfaltu pesku blatu ali vodi. Vedno suzirak in suzitex. Genialno.

Sam pa cincam. Gledam v predal z majicami in izbiram, gledam v košaro z nogavicami in izbiram, gledam v copate in jih obujem ker nimam drugih. No in ravno zato sem več kot polovico oblačil oddal.

Sicer ne gre imeti samo eno majico, in ene tekaško pohodniške hlače, pajkice, ampak čim manj, prav odleže mi ko sedaj pogledam v predal. Res je še vedno iz njega vzamem najljubšo majico, če je ni manj ljubšo in nazadnje ne najljubšo. Sedajle me je prešinilo. Ja za vraga, po čem sem jih pa razporedil v tole lestvico. Najljubša nikakor ni najlepša ali najnovejša. Je pa majica v kateri sem naredil vsaj 3000 km in je z menoj nekje 10 let. Oceno odlično si je prislužila, ker me ni niti enkrat obribala in obžulila, nikjer, tudi po prsnih bradavicah ne, dasiravno jih ne zaflajštram. Tekači že veste o čem govorim. Pa prav nobenih napisov nima, je enobarvna, enostavna, odlična. Ja zato je moja najljubša. Zdaj vem J

Odidem na zbirno mesto za sredino vadbo, telefon namerno pustim doma, da ja ne bom poslal ali prejel smsja z vsebino, če se mi ne zdi da pa le malo premočno dežuje. Kasneje se je med pogovorom z Rokom izkazalo za pravilno saj je do tik pred zdajci takšen sms pričakoval. Vendar ker sem bil trma jaz, telefon doma, je bil trma tudi Rok.

Odtekli smo krog in spet se počutim fajn, fajn moker in fajn zadovoljen. Vsaj krof sem pokuril če drugega ne.

STARTEK ali tek po 55letu

Teči po petinpetdesetem je v bistvu in po tehniki enako kot pri dvajsetih tridesetih in tako naprej. Je pa prav gotovo z drugih plati življenja, bolj zanimivo, lahko bolj sproščeno ali celo bolj napeto kot prej.

  Motivacija je tista glavna skrb vsakega tekača. In v letih, ki se bližajo šestdesetim je to prav gotovo največja ovira seniorskega tekača. Otepanje raznih bolezni in poškodb, ki napadajo telo, okolice, ki te gleda postrani in meni le kaj ti je tega treba, odpovedalo ti bo srce, vse sklepe si boš znucu,  padel boš in se ne boš več pobral, pretiravanje nasploh ni dobro. Še veliko tega bi lahko našteval.  Seveda se pa tudi v lastni glavi oglašajo vse pogosteje dvomi o potrebi takšnega načina življenja. Tudi s tekaškimi oblačili nastane križ. Katera majica bi bila dobra da skrije trebušček, katere hlače da skrijejo ostarelo kožo, ali enostavno požvižgam se na vse. Važno, da mi je fajn.

Odločitev je pisati o tem, kar me bo motiviralo, ker brez teka ne bo pisanja. Pisati iskreno in brez ovinkarjenja,  seveda iz mojih pogledov, upam da vam bo zabavno, kot je meni večino časa v življenju. Se pa tudi spotaknem in sem v buškah, se znerviram in prekolnem, se zjočem in sem žalosten.

Za prvo pisanje sem se odločil pospraviti.

Pospraviti po omarah in predalih in po glavi. Z leti se je nabralo obilo tekaške opreme, kot so darilne majice in ostala tekaška oprema, vendar mi jemljejo prostor, a jih sploh ne uporabljam. Ta je malce premajhna, na tej so kratki rokavi na oni je previsok ovratnik in me davi med tekom, spet pri naslednji so premalo spodrezani rokavi in me žuli pod pazduho. Vse so popisane. Logarska dolina, Knap trail, Ob žici… Celo kakšna kolesarska izpred petnajstih let se najde vmes, recimo vzpon na Vače. In ta, ja ta je Scottova, samo dvakrat sem jo oblekel, iz GM4O je, lepa, ampak kaj za vraga ko se ne posuši zlepa, ko enkrat zašvicaš, si cel dan moker. Glava in srce ne bi, ampak razum, seveda ne samo moj, tudi ženin pravi, vrzi na kup, kup gre v kontejner za oblačila. Težko je, to niso samo oblačila, so spomini, doživetja, pot in matranje po bregovih, ob vsaki majici se mi porodi zgodba, ki jo spremlja. Bojim se, da zavržem tudi vse te lepe, čeprav naporne zgodbe stran, v kontejner. Žena pravi, da sem otročji, da so le oblačila in da zgodb ne bom pozabil.  Res je, da uporabljam le štiri, pet majic, ravno tako hlač za tek, vedno ene in iste. Zmečem na kup, sedaj je trenutek, da počistim tudi po glavi. Ne glej nazaj, glej naprej, glej v nove zgodbe.

27.5.2019 -  STARTEK 58 let

Dež. Že od aprila se vleče. Dež na dež. Gledam skozi okno na sosedovo dvorišče, v veliko lužo, kjer najlažje ocenim kako močno dežuje. Dve uri časa imam preden se vrnem v službo. In večna dilema. Naj se najem, ležem na kavč in počijem ali naj obujem copate, ter grem v dež. Psičko moram v vsakem primeru peljati na sprehod. Ampak to je lahko deset minut na bližnjem travniku.  Lačen sem tudi, pa še dež je. Bom jutri? Jutri je tudi zanič napoved. Že cel prejšnji teden sem počival in gledal čez okno. Od Vipave sem, nisem naredil še ničesar pametnega v smislu teka. Dej zmigi se.

Pred blokom me poškropi avto in malo mi je žal, da sem šel ven, vendar Suzi je na povodcu, sam sem tekaško opravljen in gremo. Standardni krog 6,5km z 360 višinci. Ni lepšega. Ko pridem na Klek, slečem anorak in zadiham. Pljuča se odpro in tek steče. Suzi se obira tam zadaj, a jo zmotiviram. Dobro gre in krog je hitro zaključen. Pod tušem razmišljam, zakaj je potrebno toliko prepričevanja samega sebe, ko pa se sedaj počiutim tako fajn. Tako fajn da bi šel še en krog če bi imel čas. Al pa tudi ne, hahaha, res mi je fajn. Pojem banano in se vrnem v službo.

STARA ZGODBA:

Škrpicelj ali tek na KUM

Kum. Najvišji breg v Zasavju. Tek na Kum. Tu in tam, ker je tek na Kum vsakič izziv zase. Enkrat sonce, drugič mraz, pa spet dež, vedno nekaj novega, le strmina ostaja ista.

  Vendar namen zapisa ni, da bi nalagal in moril, kako sem postavljal nogo pred nogo,  se potil in mi je pot pomešan z dežjem tekel v oči, kar je povzročalo pekočo bolečino. Kako mi je jemalo sapo in so pekle mišice, niti kako sem moral sredi hitrega teka med spustom zaviti v gozd, ker narava kliče.

  Danes bi rad zapisal pogovor med tekom na Kum  s Škrpicljem, majhnim možičkom, ki mi sedi na levi rami in mi prišepetava, mi jemlje voljo, me vodi v skušnjave in mi na splošno govori stvari zaradi katerih bi mu zavil vrat, če bi ga lahko ujel. Seveda ga poznate. Da ne?  Mogoče je vašemu prišepetovalcu ime kako drugače, vendar ga poznate. To je možiček, ki vas vabi na kavč, vas nagovarja, da boste potrebne zadeve uredili jutri ali kadarkoli že, če sploh, da vzemite še košček torte, pojejte vse kar je v hladilniku, popijte šesto pivo, glejte za sosedo in še veliko jih ima za ušesom. Saj sem vedel da ga poznate J.

 Po navadi ga preženem z zamahom roke, z mislijo na lepe, oddaljene stvari, na ljube ljudi,  ki nimajo povezave s tekom, včasih  s pesmijo, danes pa sem se pogovoril z njim.

  Tečem proti Dobovcu, prve rajde so za menoj, ko se oglasi.

» Dobro ti gre danes, daj pritisni malo, odličen čas boš postavil«

» Seveda,« mu odgovorim,: »in crknil bom že pod Dobovcem!« Nadaljujem v svojem tempu in videti je bilo, da ga je odgovor zadovoljil.

Seveda se ni mogel zadržati, ko sem premagoval najtežji del poti od Dobovca do klanca nad Lontovžem. Tu je resnično potrebno zbrati vso voljo, da se ne ustavim, da ne hodim, ampak vztrajam v teku. Telo je že utrujeno, glava pa nestabilna, ko Škrpicelj spet sede na ramo.

»Oj, daj odpočij si malo, saj dežuje, nikogar ni, nihče ne bo vedel,« mi pravi.

» Ne bom hodil, šel sem teč na Kum, ne hodit.«

 » Vidiš da si že zmahan, popij malo, oddahni si , potem bo šlo lažje, pa saj ni nikogar, kdo bo vedel?«

»Jaz bom vedel, jaz bom vedel, jaz bom vedel!« mu ponavljam nazaj.

» Revež saj boš crknil, daj poduškaj malo,« ne da miru.

»Ne bom crknil, brez skrbi da ne bom, če pa že bom, boš tudi ti, dragi moj Škrpicelj, crknil z menoj, tako da bi te moralo to skrbeti tako kot mene. Jasno?«

»Oooojooojjoooj, ne tako grdo, saj sem ti hotel le dobro, da se malo ustaviš in odžejaš pa morda sedeš in počiješ. Drugače pa bom verjetno našel novega gostitelja, če ti crkneš in kaj naj me pri tem skrbi?«

» Mogoče res najdeš novega gostitelja, vendar to ni dokazano, najbolj verjetno boš škripnil z mano vred, le naj te skrbi.«

Pritekel sem do dvojnega ovinka tik pod Lontovžem.

 »Ne pa ne bom škripnil, našel si bom novega gostitelja in užival naprej!«

» A da boš? Četudi boš našel novega gostitelja, zna biti precej drugačen od mene. Ne boš ves čas v gibanju, ne bo te vodil širom po deželi, ne boš spoznaval čudovitih ljudi, gora, potokov . Ne boš poslušal petje ptic in šumenja drevja. Sedel bo na kavču in držal daljinca cele dneve in vse kar mu boš lahko dahnil v uho bo: » Prestavi, prestavi, prestavi…«, hahahaha ali pa kakšno zagreto kuharico, ki bo cele dneve v kuhinji ti pa ji boš prišepetaval: » Daj še soli, še soli, soooliiiiii sem rekel«, ali pa kakšnega inteligentnega pobiča, ki bo dneve in dneve preždel med knjigami, tam si pa oplel, sploh ne bo ločil med tabo in svojimi mislimi o znanju, ali dekleta, ure in ure bo sedela pred računalnikom, na družbenih omrežjih bo klepetala s prijateljicami, ki bodo druga drugi zagotavljale kako so lepe in oh in sploh, zaradi slušalk in glasbe pa te sploh ne bo slišala. Hahahahah, a ti še naštevam kakšne možnosti imaš? Raje poskrbi, da odtečeva tale breg, da ne bom »crknil«, ter da se še naprej druživa v malo večjem sožitju. Naj te skrbi moje počutje in zdravje dragi Škrpicelj, naj te skrbi.

  Pretekel sem vzpon nad Lontovžem, kjer cesta postane položnejša, lažje sem zadihal, mišice so prenehale peči, še trije kilometri. Nadaljeval sem z novim  zanosom, kmalu sem v koči na Kumu pil topel čaj. Škrpicelj pa se je šel kujat in se do malo prej sploh ni oglasil.

  »Pa menda ne boš vsem povedal o meni?« ga je skrbelo. Hahahahaha, seveda bom!

Rojstvo. Hm. Sedim na balkonu in opazujem sonce v zatonu. Jutri se spet rodi. Ampak samo za nas na planetu Zemlji. Samo se je rodilo in bo živelo dokler ne ugasne. Kot ugasnemo ljudje. Ampak tisto je smrt. Meni pa se po glavi mota rojstvo. Dvakrat sem prisostvoval rojstvu otroka. Mojih dveh hčera. Enkrat sem bil poleg pri kotitvi telička. Ni velike razlike, je dejala porodničarka v bolnici.

Nedeljsko dopoldne sredi novembra. Telefon tiščim ob sebi in čakam. Hodim po hiši in si mislim: »Daj zazvoni že, da bo konec tega! Le zakaj sem živčen, saj rojstvo otroka dandanes ni nič posebnega. Rutina. Smrtnost neznatna. Živčen sem kot vrag. Moj otrok se bo rodil. MOJ! In to prvorojenec ali prvorojenka, nočem vedeti vnaprej. Resnično mi je vseeno. Fant bi bil v redu z določenih pogledov, dekle pa z drugih. Želim si le zdravega in normalnega otroka, kateregakoli spola.«

 Zazvoni mi telefon, da lahko počasi pridem pove sestra s porodnega oddelka. Dodala je še nekaj o umetnih popadkih in odložila.

»Počasi, kaj misli s tem počasi? Uro, pol ure, dve uri?«  Ker sem že oblečen in pripravljen, sedem v avto in  peljem samo 40km na uro, da res ne bo prehitro. V petih minutah sem v bolnici. V sedmih na oddelku, v 10 preoblečen v zelene  cote z masko pod brado. Nadel naj bi jo med samim porodom.

V kopalnici, kjer sem se preoblačil, se pogledam v ogledalu. Saj sem kot kirurg.  

Na koncu hodnika je porodna soba. Žena je sama v njej. Čaka, čakam, čakava. Kakšne smešne besede tole čaka, čakam, čakava. Kot jezik Čeroki indijancev. Eh, malo sem zašel.

Poleg postelje aparatura, ki je s kabli povezana s trebuhom. Sliši se utrip otrokovega srca.

Pride sestra. »A vi ste že tukaj? Ne bo še takoj, še ni bilo zdravnika, da bi dal umetne popadke. Ravno je čas kosila. A bi? Kosilo, ja. Pripada ženi, vendar ona ne sme, lahko pa ga vi, da ne bo šlo v nič.«

Se mi samo zdi, ali se tale, medicinska sestra, malo norce brije iz mene. Njen nagajiv pogled mi pravi, da se res malce norčuje. Ho, mene pa še ne pozna: » Seveda bom kosilo, precej sem lačen.«

»Prav, prinesem vam v onole sobico za steklom, tako, da boste lahko videli ženo. Samo, da ne boste bruhali, če vam bo med porodom kaj slabo in boste skupaj lezli!«

  Sem vedel. Norce se dela: »Le od česa bi mi lahko bilo slabo?«jo naivno vprašam, »meni sigurno ne bo, kar prinesite kosilo.«

»To vsi rečejo, potem imamo pa z očki več dela kot z mamicami.« se je zdaj glasno zasmejala.

»Če nisem okrog padel, ko smo teleta s štrikom ven vlekli, menda tudi danes ne bom.«sem tudi sam odvrnil med smehom.

»No, saj to je ravno tako, samo štrika pa res ne bomo potrebovali,«je dejala, odšla in se vrnila s pladnjem. Pojedel sem, prišel je zdravnik, dal injekcijo in odšel.

 Pričeli so se popadki, sedel sem k ženi k njenem vzglavju, jo prijel za roko in jo vzpodbujal. Babica ji je dajala navodila, ter imela vse pod kontrolo. Ne vem koliko časa je preteklo, ko je babica vzkliknila : » Glej se že vidi glavica! Očka ne boste nič pogledali?«

Spet me …. Kaj naj gledam? Ampak, seveda moram, drugače bodo s sestro mislile, da nisem dec in me je strah. Zazrl sem se v mednožje. Odprtino je odznotraj zapiralo nekaj polkrožno kosmato sluzastega. Moral sem dobro pogledati in razmisliti kaj sploh vidim. Seveda, zgornji del lobanje, glavice poraščene s puhom in prekrite s sluzjo rine ven. Nič kaj poseben pogled tole. Bi videl ali pa tudi ne. Nekako ni hotelo ven.

 » Prerezati bo treba,« reče babica, vzame škarje, jih vstavi nekam tam doli in stisne. Dobro je prerezala, saj je otrok kar spolzel ven. FLOP! Ja flopnila je ven. Moj prvi otrok je hčerka. Hčerko imam, otroka imam, ata sem, eno rojstvo pa toliko sprememb. Sestra in babica so sukale mojega otroka po rokah kot na vrtiljaku. Čistile so dihalne poti, jo na hitro umile kar pod pipo, merile, tehtale, ovijale,oblačile. Res so mojstrice. Takšno bitjece, one pa rokujejo z njim brez strahu, da mu strejo drobne kosti, ki se skrivajo pod skoraj prosojno kožo, ki je modrikasto rdeče rožnate barve. Nič ni podobna koži ata ali mame. Spomnim se vica in no, srečo imam, vsaj črna ni. Hec! Zapisujeta podatke. Ujamem, da je imela enkrat ovito popkovino okrog vratu. Brez posledic. Sestra mi podrži bitjece pod nos in pravi: »No očka, nesite jo k mamici in ji jo položite na prsi.« Ho jebemti, jaz naj primem tole drobceno stvarco. Nekako le stegnem roki, jo vzamem naredim tri korake do postelje in jo odložim k ženi na prsi. Jok, ki je polnil sobo ves čas po porodu je pojenjal, mamica jo je stisnila k sebi, tamala pa je naredila prvo gesto, ki me je očarala. Iztegnila je jezik iz ust.

  »Dobro očka, mamica bo počakala na šivanje, malo bo nahranila in jo damo spat, obe sta potrebni počitka, vi pa domov praznovat.«

Zapuščam bolnišnico in razmišljam. Dobil sem otroka, hčerko, vsem bi rad povedal, vsakemu, ki gre mimo mene. Pa vsi le hitijo svojim opravkom naproti. Kaj sedaj, se sprašujem. Naj grem po gostilnah in jo zapijem, kot naredi večina novopečenih očkov. Naj pijani večer zaključim v objemu pivske prijateljice, kakor stori večina od večine, ki se napije. Ne, tole danes ne bi bilo pametno. Preveč sem zmeden. Ko sem poslušal prijatelje in znance, ki so dobili otroka, so to opisovali z občutki nepopisne sreče in močnih čustev. Sploh, ko so popili kozarec ali dva, so bili najsrečnejši očetje tega sveta.

Kaj je narobe z menoj? Kje je sreča? Zakaj ne morem reči, kako rad imam bitjece, ki je flopnilo iz mednožja moje žene? Vse kar čutim so skrbi,bom znal, bom zmogel? In strah. Bom boljši oče kot je bil moj? Ali bom ponavljal njegove napake. Zakaj sem prazen, brez občutkov. Sedaj si očka, bodi vesel! Ne morem kar čez noč postati očka! Včeraj še nič, danes pa na polno očka. Kaj, če so mi lagali? Kaj, če tudi ostali niso čutili ljubezni do otroka na prvi pogled in so se ravno zato napili, da so utopili strahove in skrbi. Ampak, všeč mi je bila. Moja hčerka. Všeč, mi je bilo, kako je pokazala jezik, ko sem jo položil k materi.  Plave oči, blont, sestra pravi, da se vse to še spremeni, da ima večina ob rojstvu plave oči. Zdaj si ujet. Za vedno, to ni nekaj, kar lahko spremeniš. Rojstvo je dokončno. Lahko uideš odgovornosti, ne moreš pa dejstvu, da se je rodila. Ampak, zakaj bi ušel, saj sem si želel otroka, iskreno in brez samo laži. In vesel sem, da se je rodila, pa tako simpatična je. Pa zdrava. Velika 53,5cm, velika punca, po atu. Hehe. Tudi 3,2 kg ni malo za dekle, mislim halo. Zdaj si pa ata in boš za vse življenje. Pa jo bom imel rad? Ali se moram napiti zato, da jo bom imel. Odklenil sem vežna vrata, prišel sem domov. Legel sem in pogledal posteljico, ki je čakala mojo deklico. Vse sem pripravil, vse je tako kot mora biti, le zmeden sem, ker ni tako, kot sem pričakoval in so mi govorili. Pa ni nikogar, da bi se pogovoril. Tako sam sem. Morda je še bolje tako. Lahko da sem čuden. Najbolje, da zaspim. Jutri grem na obisk  in ugotovim, kaj je z mojimi čustvi.  ATA sem, otroka imam, hčerkico! Jujujuhuhu!