PEVSKA KARIERA, ker kdor poje zlo ne misli

Leta 1968 sem sedemleten fantič obiskoval prvi razred osnovne šole.Učenje mi ni delalo preglavic, zato so mi na mojo prošnjo, doma dovolili obiskovati vaje pevskega zbora. Dovolili so mi na poprejšnje veliko oporekanje, da nimam posluha, da to nima smisla. Zato sem si še toliko bolj želel prepevati v pevskem zboru. Vaje je vodila že pokojna učiteljica Bogdana, katera je bila obenem tudi moja razredničarka.
Resda nisem imel posluha, toda prepeval sem z veseljem. Povrhu vsega mi je prišlo na uho, da se s pevskim zborom potuje na nastope, se pravi , pojem rad , pa še potoval bom.Le kdo bi se oziral na malenkost kot je posluh.
Po moji tretji ali četrti vaji, nastop se je že bližal, smo vadili že na pevskih stopnicah. Pilili smo finese, kot je dejala zborovodja. Skače dedek enonog, so odmevali naši glasovi,kako nas je bilo slišati ne vem, vse že ni bilo v redu, to sem zaključil po nezadovoljnem obrazu zborovodje, da sem prislonjeni dlani k njenemu ušesu kriv prav jaz, se mi ni niti sanjalo.
»Kar pojte, kar pojte«, je vzpodbujala in hodila od enega do drugega in prisluhnila zdaj sem, zdaj tja. Ustavila se je za mojim hrbtom in tudi, če bi imel posluh, v tistem trenutku ne bi bil kaj prida.
»Ne trudi se Tonče, kar dol stopi«, me je pobarala.
»Še lahko prideš, vendar mislim, da nima smisla. Ta nastop še ne moreš peti, mogoče kasneje, z vztrajno vadbo.«
Ne nastopati, ne potovati, ni mogoče. Doma sem že povedal, kdaj potujemo, kam, kako vesel sem, da grem.Sedaj pa tole. Ne, doma ne smejo vedeti, doma ne bom povedal. Že tako se norčujejo iz mojega petja, to bo vendar polom.
Molčal sem in na dan nastopa ob uri odšel od doma. Skril sem se za veliko vrbo, tako, da sem imel pregled na cesto, po kateri naj bi se vračal šolski avtobus z mojimi sopevci.
Čakal sem in čakal, nič kaj dosti se nisem mogel gibati, ker sem se bal, da me bo kdo poznanih opazil in ves načrt mi bo padel v vodo. Kajti načrtoval sem, da pričakam avtobus, prestrežem enega od sopevcev na poti domov, ga povprašam o podrobnostih, ter jih nato doma povem naprej. Seveda se nisem zavedal, kaj pomeni preždeti ure in ure za drevesom. Šest ur, to sem izvedel šele doma, pa nisem pričakal avtobusa. Lakota in utrujenost sta mi jemala vso željo po vztrajanju, vrnil sem se domov.
Toda doma so se muke šele pričele, saj so vprašanja sledila, odgovori pa tudi, po ne prevelikem razmisleku. Tako sem med drugim zatrdil, kako dobro klobaso z žemljo in čajem smo dobili po petju, ter v potrditev nisem upal povedati, kako lačen sem.Opisal sem dvorano, nastop in pot, preden so me spustili spat.
V postelji sem zajokal, ne toliko zaradi lakote in utrujenosti, zasmilil sem se sam sebi.
V nekaj pa sem bil popolnoma prepričan. Moja pevska kariera je bila za vedno zaključena!