STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 22 dni

Prišlo je lepo vreme in raj za tekanje in gibanje v naravi. Seveda sem prvi lep dan in obenem prost dan, takoj izkoristil. Draga žena je bila v službi, s Suzi pa sva jo mahnila na Planino in krog čez Knezdol v Gabrsko, ter domov. Super nama je šlo, tri četrt poti sva pretekla, z bregom vred. Res je bilo vroče, ampak dobro je letelo. Tu pa tam je Suzika, navzdol seveda, malo zaostala, ampak je kmalu ujela korak z gospodarjem. V Gabrskem sem jo spustil v potok, da se je osvežila in zadnji kilometer sva prehodila, da sva umirila mišice. Nekje 12 kilometrov in 800 višincev. Nič posebnega.

   V nedeljo se odpravljamo na izlet, malo smo šli pogledat klavže nad Idrijo, ki so bile zgrajene še za časa Napoleona. No in ko odprem vrata avtomobila, kjer ima Suzi svoj prostor, rečem hop, Suzi nič.

Kar stala je tam in čakala. Ja saj vendar ni neubogljiva in vedno je rada skočila v avto. Tanja ji pomaga, a ob dotiku  zacvili. Sva mislila, da jo je nerodno prijela. Čez dan je bilo več ali manj normalno. Midva sva se sprehajala psička se je kopala za klavžo, vrnili smo se domov, vse dokaj normalno.

V ponedeljek pa nič od nje. Samo stala je, ni želela hoditi, ni želela na prostor, nisva se je smela dotakniti, celo telo je imela boleče. Seveda sva bila zaskrbljena, saj je prišlo kar čez noč. Počasi mi je predelalo, mišice so se ji zakisale, musklfiber po domače. Tanja mi ni hotela verjeti, sam pa sem bil skoraj prepričan. Seveda tek ni bil nič posebnega, nič drugačen od drugih najinih skupnih tekih, še precej težjih in daljših sva že odtekla. Vendar je bil prvi vroči dan v tej sezoni.

  Dam ji četrt  proti bolečinske tablete, zvečer še pol in v torek še pol. Opazno se je v treh dneh poznalo okrevanje. Danes je četrtek in zopet veselo maha z repom in lovi martinčke.

   Razmišljam. Kolikokrat pripeljem sebe in svoje telo v takšen stres, ne da bi se tega zavedal.

Velikokrat se sprašujem, le kako je mogoče, da sem tako utrujen in brezvoljen. Potem pričnem seštevati kilometre hoje, teka, kolesa, delo v službi delo na vrtu in se zavem, da je dobro da sploh stojim in funkcioniram. Pri teh letih in obremenitvah katere privoščim telesu, bi moral ležati na hrbtu in samo malo z mezinčkom migati. Jaz pa nezadovoljen. Želim več, bolje, hitreje, želim kar nisem zmogel pred 15 leti. No res je, veliko tega se udejani. Največkrat z bikovsko trmo, katera mi je položena v zibelko, zaradi rojstva v maju. A zakaj sem  nezadovoljen, kadar se mi ob naporih ustavi. Zakaj po dnevu ali dveh želim naprej, telo pa ne zmore v enakem tempu kot prej. Aplikacije katere uporabljam se ne spustijo pod 120 ur regeneracije. Zato sem zadnje čase uro večkrat pustil doma,  ne prižgem jo ob vsakem gibanju, naj bo hoja, tek ali kolo. Pri fizičnem delu je tako nikoli nisem. In ja uspelo mi je.

Čas regeneracije sem spravil na ničlo. Na aplikacijah. Kaj pa na telesu? Suzi hvala, dala si mi misliti.

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 18 dni

Spet dež. Sam sebi grem že na jetra. Pa ravno danes v torek, ko imava z Rokom sredino tekaško vadbo. Ja vem, da se čudno sliši. Ampak tako je. Začela sva ob sredah, nato sva prestavila na četrtek, ker je imel Rok izobraževanja ob sredah, kasneje pa sva prestavila na torek na mojo željo, da ne čakam četrtka ampak naredim čez teden vsaj dve vadbi. No v glavnem sredina vadba je danes na sporedu, kljub torku.

Vreme je tudi drugače naporno. Zjutraj mi ni za vstat iz postelje, kadar se le polovično zdani in poslušam šumenje dežja zunaj. V službi se mi spi in brezvoljno zeham. Seveda je potrebno delo opraviti, ampak je naporno, mnogo bolj kot kadar sije sonce. Hrana. V deževnem in temačnem dnevu paše, zelo. Mislim, da je to edina toplina, poleg ljubezni žene seveda, ki jo ob takšnih dnevih prejmem. A v službi žene ni, ker ima svojo, drugje, hrana pa je. In ko mi sodelavec pred zaključkom delovnika ponudi krof, ga seveda ne odklonim, kljub zavedanju da imam čez uro tekaško vadbo.

Kaj obleči? Čim manj. Seveda je zunaj le 15 stopinj in dežuje. Ampak več bom oblekel bolj bom moker. Sicer pa, če imam zaprta usta sem sto procentno nepremočljiv, ga ni anoraka boljšega od kože človeka. Diha, se poti, pa je vseeno nepremočljiva.

Kratke hlače, majica, naj bo švic majica, danes je pač vseeno, ter anorak. No seveda copati. Taki za 43 evrov, brez raznih membran in podobnega. Obstaja vsaj malo verjetnosti, da bo voda ki pride v copat, iz njega tudi odtekla. Moram povedati, da pri vsem skupaj močno občudujem mojo psičko in seveda tudi ostale pse. Ampak mojo še posebej, že zato, ker je od žene. Samo pomignem, jo pripnem in je nared. Vedno isti kožuh, vedno iste tačke, vedno isto vse. Svetek in petek. Vsaka čast, pa kakšno nepopisno veselje. Naj bo v mrazu ali vročini, po suhem ali mokrem, po asfaltu pesku blatu ali vodi. Vedno suzirak in suzitex. Genialno.

Sam pa cincam. Gledam v predal z majicami in izbiram, gledam v košaro z nogavicami in izbiram, gledam v copate in jih obujem ker nimam drugih. No in ravno zato sem več kot polovico oblačil oddal.

Sicer ne gre imeti samo eno majico, in ene tekaško pohodniške hlače, pajkice, ampak čim manj, prav odleže mi ko sedaj pogledam v predal. Res je še vedno iz njega vzamem najljubšo majico, če je ni manj ljubšo in nazadnje ne najljubšo. Sedajle me je prešinilo. Ja za vraga, po čem sem jih pa razporedil v tole lestvico. Najljubša nikakor ni najlepša ali najnovejša. Je pa majica v kateri sem naredil vsaj 3000 km in je z menoj nekje 10 let. Oceno odlično si je prislužila, ker me ni niti enkrat obribala in obžulila, nikjer, tudi po prsnih bradavicah ne, dasiravno jih ne zaflajštram. Tekači že veste o čem govorim. Pa prav nobenih napisov nima, je enobarvna, enostavna, odlična. Ja zato je moja najljubša. Zdaj vem J

Odidem na zbirno mesto za sredino vadbo, telefon namerno pustim doma, da ja ne bom poslal ali prejel smsja z vsebino, če se mi ne zdi da pa le malo premočno dežuje. Kasneje se je med pogovorom z Rokom izkazalo za pravilno saj je do tik pred zdajci takšen sms pričakoval. Vendar ker sem bil trma jaz, telefon doma, je bil trma tudi Rok.

Odtekli smo krog in spet se počutim fajn, fajn moker in fajn zadovoljen. Vsaj krof sem pokuril če drugega ne.

STARTEK ali tek po 55letu

Teči po petinpetdesetem je v bistvu in po tehniki enako kot pri dvajsetih tridesetih in tako naprej. Je pa prav gotovo z drugih plati življenja, bolj zanimivo, lahko bolj sproščeno ali celo bolj napeto kot prej.

  Motivacija je tista glavna skrb vsakega tekača. In v letih, ki se bližajo šestdesetim je to prav gotovo največja ovira seniorskega tekača. Otepanje raznih bolezni in poškodb, ki napadajo telo, okolice, ki te gleda postrani in meni le kaj ti je tega treba, odpovedalo ti bo srce, vse sklepe si boš znucu,  padel boš in se ne boš več pobral, pretiravanje nasploh ni dobro. Še veliko tega bi lahko našteval.  Seveda se pa tudi v lastni glavi oglašajo vse pogosteje dvomi o potrebi takšnega načina življenja. Tudi s tekaškimi oblačili nastane križ. Katera majica bi bila dobra da skrije trebušček, katere hlače da skrijejo ostarelo kožo, ali enostavno požvižgam se na vse. Važno, da mi je fajn.

Odločitev je pisati o tem, kar me bo motiviralo, ker brez teka ne bo pisanja. Pisati iskreno in brez ovinkarjenja,  seveda iz mojih pogledov, upam da vam bo zabavno, kot je meni večino časa v življenju. Se pa tudi spotaknem in sem v buškah, se znerviram in prekolnem, se zjočem in sem žalosten.

Za prvo pisanje sem se odločil pospraviti.

Pospraviti po omarah in predalih in po glavi. Z leti se je nabralo obilo tekaške opreme, kot so darilne majice in ostala tekaška oprema, vendar mi jemljejo prostor, a jih sploh ne uporabljam. Ta je malce premajhna, na tej so kratki rokavi na oni je previsok ovratnik in me davi med tekom, spet pri naslednji so premalo spodrezani rokavi in me žuli pod pazduho. Vse so popisane. Logarska dolina, Knap trail, Ob žici… Celo kakšna kolesarska izpred petnajstih let se najde vmes, recimo vzpon na Vače. In ta, ja ta je Scottova, samo dvakrat sem jo oblekel, iz GM4O je, lepa, ampak kaj za vraga ko se ne posuši zlepa, ko enkrat zašvicaš, si cel dan moker. Glava in srce ne bi, ampak razum, seveda ne samo moj, tudi ženin pravi, vrzi na kup, kup gre v kontejner za oblačila. Težko je, to niso samo oblačila, so spomini, doživetja, pot in matranje po bregovih, ob vsaki majici se mi porodi zgodba, ki jo spremlja. Bojim se, da zavržem tudi vse te lepe, čeprav naporne zgodbe stran, v kontejner. Žena pravi, da sem otročji, da so le oblačila in da zgodb ne bom pozabil.  Res je, da uporabljam le štiri, pet majic, ravno tako hlač za tek, vedno ene in iste. Zmečem na kup, sedaj je trenutek, da počistim tudi po glavi. Ne glej nazaj, glej naprej, glej v nove zgodbe.

27.5.2019 -  STARTEK 58 let

Dež. Že od aprila se vleče. Dež na dež. Gledam skozi okno na sosedovo dvorišče, v veliko lužo, kjer najlažje ocenim kako močno dežuje. Dve uri časa imam preden se vrnem v službo. In večna dilema. Naj se najem, ležem na kavč in počijem ali naj obujem copate, ter grem v dež. Psičko moram v vsakem primeru peljati na sprehod. Ampak to je lahko deset minut na bližnjem travniku.  Lačen sem tudi, pa še dež je. Bom jutri? Jutri je tudi zanič napoved. Že cel prejšnji teden sem počival in gledal čez okno. Od Vipave sem, nisem naredil še ničesar pametnega v smislu teka. Dej zmigi se.

Pred blokom me poškropi avto in malo mi je žal, da sem šel ven, vendar Suzi je na povodcu, sam sem tekaško opravljen in gremo. Standardni krog 6,5km z 360 višinci. Ni lepšega. Ko pridem na Klek, slečem anorak in zadiham. Pljuča se odpro in tek steče. Suzi se obira tam zadaj, a jo zmotiviram. Dobro gre in krog je hitro zaključen. Pod tušem razmišljam, zakaj je potrebno toliko prepričevanja samega sebe, ko pa se sedaj počiutim tako fajn. Tako fajn da bi šel še en krog če bi imel čas. Al pa tudi ne, hahaha, res mi je fajn. Pojem banano in se vrnem v službo.

STARA ZGODBA:

Škrpicelj ali tek na KUM

Kum. Najvišji breg v Zasavju. Tek na Kum. Tu in tam, ker je tek na Kum vsakič izziv zase. Enkrat sonce, drugič mraz, pa spet dež, vedno nekaj novega, le strmina ostaja ista.

  Vendar namen zapisa ni, da bi nalagal in moril, kako sem postavljal nogo pred nogo,  se potil in mi je pot pomešan z dežjem tekel v oči, kar je povzročalo pekočo bolečino. Kako mi je jemalo sapo in so pekle mišice, niti kako sem moral sredi hitrega teka med spustom zaviti v gozd, ker narava kliče.

  Danes bi rad zapisal pogovor med tekom na Kum  s Škrpicljem, majhnim možičkom, ki mi sedi na levi rami in mi prišepetava, mi jemlje voljo, me vodi v skušnjave in mi na splošno govori stvari zaradi katerih bi mu zavil vrat, če bi ga lahko ujel. Seveda ga poznate. Da ne?  Mogoče je vašemu prišepetovalcu ime kako drugače, vendar ga poznate. To je možiček, ki vas vabi na kavč, vas nagovarja, da boste potrebne zadeve uredili jutri ali kadarkoli že, če sploh, da vzemite še košček torte, pojejte vse kar je v hladilniku, popijte šesto pivo, glejte za sosedo in še veliko jih ima za ušesom. Saj sem vedel da ga poznate J.

 Po navadi ga preženem z zamahom roke, z mislijo na lepe, oddaljene stvari, na ljube ljudi,  ki nimajo povezave s tekom, včasih  s pesmijo, danes pa sem se pogovoril z njim.

  Tečem proti Dobovcu, prve rajde so za menoj, ko se oglasi.

» Dobro ti gre danes, daj pritisni malo, odličen čas boš postavil«

» Seveda,« mu odgovorim,: »in crknil bom že pod Dobovcem!« Nadaljujem v svojem tempu in videti je bilo, da ga je odgovor zadovoljil.

Seveda se ni mogel zadržati, ko sem premagoval najtežji del poti od Dobovca do klanca nad Lontovžem. Tu je resnično potrebno zbrati vso voljo, da se ne ustavim, da ne hodim, ampak vztrajam v teku. Telo je že utrujeno, glava pa nestabilna, ko Škrpicelj spet sede na ramo.

»Oj, daj odpočij si malo, saj dežuje, nikogar ni, nihče ne bo vedel,« mi pravi.

» Ne bom hodil, šel sem teč na Kum, ne hodit.«

 » Vidiš da si že zmahan, popij malo, oddahni si , potem bo šlo lažje, pa saj ni nikogar, kdo bo vedel?«

»Jaz bom vedel, jaz bom vedel, jaz bom vedel!« mu ponavljam nazaj.

» Revež saj boš crknil, daj poduškaj malo,« ne da miru.

»Ne bom crknil, brez skrbi da ne bom, če pa že bom, boš tudi ti, dragi moj Škrpicelj, crknil z menoj, tako da bi te moralo to skrbeti tako kot mene. Jasno?«

»Oooojooojjoooj, ne tako grdo, saj sem ti hotel le dobro, da se malo ustaviš in odžejaš pa morda sedeš in počiješ. Drugače pa bom verjetno našel novega gostitelja, če ti crkneš in kaj naj me pri tem skrbi?«

» Mogoče res najdeš novega gostitelja, vendar to ni dokazano, najbolj verjetno boš škripnil z mano vred, le naj te skrbi.«

Pritekel sem do dvojnega ovinka tik pod Lontovžem.

 »Ne pa ne bom škripnil, našel si bom novega gostitelja in užival naprej!«

» A da boš? Četudi boš našel novega gostitelja, zna biti precej drugačen od mene. Ne boš ves čas v gibanju, ne bo te vodil širom po deželi, ne boš spoznaval čudovitih ljudi, gora, potokov . Ne boš poslušal petje ptic in šumenja drevja. Sedel bo na kavču in držal daljinca cele dneve in vse kar mu boš lahko dahnil v uho bo: » Prestavi, prestavi, prestavi…«, hahahaha ali pa kakšno zagreto kuharico, ki bo cele dneve v kuhinji ti pa ji boš prišepetaval: » Daj še soli, še soli, soooliiiiii sem rekel«, ali pa kakšnega inteligentnega pobiča, ki bo dneve in dneve preždel med knjigami, tam si pa oplel, sploh ne bo ločil med tabo in svojimi mislimi o znanju, ali dekleta, ure in ure bo sedela pred računalnikom, na družbenih omrežjih bo klepetala s prijateljicami, ki bodo druga drugi zagotavljale kako so lepe in oh in sploh, zaradi slušalk in glasbe pa te sploh ne bo slišala. Hahahahah, a ti še naštevam kakšne možnosti imaš? Raje poskrbi, da odtečeva tale breg, da ne bom »crknil«, ter da se še naprej druživa v malo večjem sožitju. Naj te skrbi moje počutje in zdravje dragi Škrpicelj, naj te skrbi.

  Pretekel sem vzpon nad Lontovžem, kjer cesta postane položnejša, lažje sem zadihal, mišice so prenehale peči, še trije kilometri. Nadaljeval sem z novim  zanosom, kmalu sem v koči na Kumu pil topel čaj. Škrpicelj pa se je šel kujat in se do malo prej sploh ni oglasil.

  »Pa menda ne boš vsem povedal o meni?« ga je skrbelo. Hahahahaha, seveda bom!

Rojstvo. Hm. Sedim na balkonu in opazujem sonce v zatonu. Jutri se spet rodi. Ampak samo za nas na planetu Zemlji. Samo se je rodilo in bo živelo dokler ne ugasne. Kot ugasnemo ljudje. Ampak tisto je smrt. Meni pa se po glavi mota rojstvo. Dvakrat sem prisostvoval rojstvu otroka. Mojih dveh hčera. Enkrat sem bil poleg pri kotitvi telička. Ni velike razlike, je dejala porodničarka v bolnici.

Nedeljsko dopoldne sredi novembra. Telefon tiščim ob sebi in čakam. Hodim po hiši in si mislim: »Daj zazvoni že, da bo konec tega! Le zakaj sem živčen, saj rojstvo otroka dandanes ni nič posebnega. Rutina. Smrtnost neznatna. Živčen sem kot vrag. Moj otrok se bo rodil. MOJ! In to prvorojenec ali prvorojenka, nočem vedeti vnaprej. Resnično mi je vseeno. Fant bi bil v redu z določenih pogledov, dekle pa z drugih. Želim si le zdravega in normalnega otroka, kateregakoli spola.«

 Zazvoni mi telefon, da lahko počasi pridem pove sestra s porodnega oddelka. Dodala je še nekaj o umetnih popadkih in odložila.

»Počasi, kaj misli s tem počasi? Uro, pol ure, dve uri?«  Ker sem že oblečen in pripravljen, sedem v avto in  peljem samo 40km na uro, da res ne bo prehitro. V petih minutah sem v bolnici. V sedmih na oddelku, v 10 preoblečen v zelene  cote z masko pod brado. Nadel naj bi jo med samim porodom.

V kopalnici, kjer sem se preoblačil, se pogledam v ogledalu. Saj sem kot kirurg.  

Na koncu hodnika je porodna soba. Žena je sama v njej. Čaka, čakam, čakava. Kakšne smešne besede tole čaka, čakam, čakava. Kot jezik Čeroki indijancev. Eh, malo sem zašel.

Poleg postelje aparatura, ki je s kabli povezana s trebuhom. Sliši se utrip otrokovega srca.

Pride sestra. »A vi ste že tukaj? Ne bo še takoj, še ni bilo zdravnika, da bi dal umetne popadke. Ravno je čas kosila. A bi? Kosilo, ja. Pripada ženi, vendar ona ne sme, lahko pa ga vi, da ne bo šlo v nič.«

Se mi samo zdi, ali se tale, medicinska sestra, malo norce brije iz mene. Njen nagajiv pogled mi pravi, da se res malce norčuje. Ho, mene pa še ne pozna: » Seveda bom kosilo, precej sem lačen.«

»Prav, prinesem vam v onole sobico za steklom, tako, da boste lahko videli ženo. Samo, da ne boste bruhali, če vam bo med porodom kaj slabo in boste skupaj lezli!«

  Sem vedel. Norce se dela: »Le od česa bi mi lahko bilo slabo?«jo naivno vprašam, »meni sigurno ne bo, kar prinesite kosilo.«

»To vsi rečejo, potem imamo pa z očki več dela kot z mamicami.« se je zdaj glasno zasmejala.

»Če nisem okrog padel, ko smo teleta s štrikom ven vlekli, menda tudi danes ne bom.«sem tudi sam odvrnil med smehom.

»No, saj to je ravno tako, samo štrika pa res ne bomo potrebovali,«je dejala, odšla in se vrnila s pladnjem. Pojedel sem, prišel je zdravnik, dal injekcijo in odšel.

 Pričeli so se popadki, sedel sem k ženi k njenem vzglavju, jo prijel za roko in jo vzpodbujal. Babica ji je dajala navodila, ter imela vse pod kontrolo. Ne vem koliko časa je preteklo, ko je babica vzkliknila : » Glej se že vidi glavica! Očka ne boste nič pogledali?«

Spet me …. Kaj naj gledam? Ampak, seveda moram, drugače bodo s sestro mislile, da nisem dec in me je strah. Zazrl sem se v mednožje. Odprtino je odznotraj zapiralo nekaj polkrožno kosmato sluzastega. Moral sem dobro pogledati in razmisliti kaj sploh vidim. Seveda, zgornji del lobanje, glavice poraščene s puhom in prekrite s sluzjo rine ven. Nič kaj poseben pogled tole. Bi videl ali pa tudi ne. Nekako ni hotelo ven.

 » Prerezati bo treba,« reče babica, vzame škarje, jih vstavi nekam tam doli in stisne. Dobro je prerezala, saj je otrok kar spolzel ven. FLOP! Ja flopnila je ven. Moj prvi otrok je hčerka. Hčerko imam, otroka imam, ata sem, eno rojstvo pa toliko sprememb. Sestra in babica so sukale mojega otroka po rokah kot na vrtiljaku. Čistile so dihalne poti, jo na hitro umile kar pod pipo, merile, tehtale, ovijale,oblačile. Res so mojstrice. Takšno bitjece, one pa rokujejo z njim brez strahu, da mu strejo drobne kosti, ki se skrivajo pod skoraj prosojno kožo, ki je modrikasto rdeče rožnate barve. Nič ni podobna koži ata ali mame. Spomnim se vica in no, srečo imam, vsaj črna ni. Hec! Zapisujeta podatke. Ujamem, da je imela enkrat ovito popkovino okrog vratu. Brez posledic. Sestra mi podrži bitjece pod nos in pravi: »No očka, nesite jo k mamici in ji jo položite na prsi.« Ho jebemti, jaz naj primem tole drobceno stvarco. Nekako le stegnem roki, jo vzamem naredim tri korake do postelje in jo odložim k ženi na prsi. Jok, ki je polnil sobo ves čas po porodu je pojenjal, mamica jo je stisnila k sebi, tamala pa je naredila prvo gesto, ki me je očarala. Iztegnila je jezik iz ust.

  »Dobro očka, mamica bo počakala na šivanje, malo bo nahranila in jo damo spat, obe sta potrebni počitka, vi pa domov praznovat.«

Zapuščam bolnišnico in razmišljam. Dobil sem otroka, hčerko, vsem bi rad povedal, vsakemu, ki gre mimo mene. Pa vsi le hitijo svojim opravkom naproti. Kaj sedaj, se sprašujem. Naj grem po gostilnah in jo zapijem, kot naredi večina novopečenih očkov. Naj pijani večer zaključim v objemu pivske prijateljice, kakor stori večina od večine, ki se napije. Ne, tole danes ne bi bilo pametno. Preveč sem zmeden. Ko sem poslušal prijatelje in znance, ki so dobili otroka, so to opisovali z občutki nepopisne sreče in močnih čustev. Sploh, ko so popili kozarec ali dva, so bili najsrečnejši očetje tega sveta.

Kaj je narobe z menoj? Kje je sreča? Zakaj ne morem reči, kako rad imam bitjece, ki je flopnilo iz mednožja moje žene? Vse kar čutim so skrbi,bom znal, bom zmogel? In strah. Bom boljši oče kot je bil moj? Ali bom ponavljal njegove napake. Zakaj sem prazen, brez občutkov. Sedaj si očka, bodi vesel! Ne morem kar čez noč postati očka! Včeraj še nič, danes pa na polno očka. Kaj, če so mi lagali? Kaj, če tudi ostali niso čutili ljubezni do otroka na prvi pogled in so se ravno zato napili, da so utopili strahove in skrbi. Ampak, všeč mi je bila. Moja hčerka. Všeč, mi je bilo, kako je pokazala jezik, ko sem jo položil k materi.  Plave oči, blont, sestra pravi, da se vse to še spremeni, da ima večina ob rojstvu plave oči. Zdaj si ujet. Za vedno, to ni nekaj, kar lahko spremeniš. Rojstvo je dokončno. Lahko uideš odgovornosti, ne moreš pa dejstvu, da se je rodila. Ampak, zakaj bi ušel, saj sem si želel otroka, iskreno in brez samo laži. In vesel sem, da se je rodila, pa tako simpatična je. Pa zdrava. Velika 53,5cm, velika punca, po atu. Hehe. Tudi 3,2 kg ni malo za dekle, mislim halo. Zdaj si pa ata in boš za vse življenje. Pa jo bom imel rad? Ali se moram napiti zato, da jo bom imel. Odklenil sem vežna vrata, prišel sem domov. Legel sem in pogledal posteljico, ki je čakala mojo deklico. Vse sem pripravil, vse je tako kot mora biti, le zmeden sem, ker ni tako, kot sem pričakoval in so mi govorili. Pa ni nikogar, da bi se pogovoril. Tako sam sem. Morda je še bolje tako. Lahko da sem čuden. Najbolje, da zaspim. Jutri grem na obisk  in ugotovim, kaj je z mojimi čustvi.  ATA sem, otroka imam, hčerkico! Jujujuhuhu!

    

Trbovlje, nedelja 24.11.2012, 6:45 pred muzejem stojita dva moška. Segla sta si v roke in se glasno pozdravila. Prvi odpre prtljažnik avtomobila in ven skoči haski, psička haski. Ne tole ni začetek kriminalnega romana, ampak začetek trekinga po Knapovski poti s slaščico, Kumom. Prvi se mi je pridružil Ečo, nato pripelje ZdravkoC s Knapomobilom še tri udeležence, Marjeto, Natašo in Ajpa. Siva honda, za volanom Obivankenobi. Tole bo pomota, zagotovo, saj ne gremo na 10km dirko. Aha z njim je Vrtnica 23. Ja, to pa že. Seveda se pred 7:20 nismo spravili z mesta, kaj čemo, tako to gre, če je družba vesela, opravkov pred startom pa veliko. Začnem počasi, poznam pasti Knapovske in zavedam se, da bo zadnjih 20km s tisočakom višine najtežjih. Ečo in psička potegneta naprej, ne vem kdo tukaj vodi, ona ali on, zdi se mi, da je Ečo tisti. Tudi dekleta so hitra, z Zdravkom pa ubirava mirnejši tempo. Zdravc se odloči olajšati v Kurji vasi, na Bajerju pa opazi, da ima odprt manjši žep na nahrbtniku. » Si kaj izgubil?« ga vprašam. » Vse vse sem izgubil, «pravi, omeni pa le svetilko. Podam mu svoj nahrbtnik in prosim naj skupini pred nama malo umiri tempo, sam pa sem stekel nazaj proti startu. Kmalu najdem zapestni trak, nato trinožni podstavek za fotoaparat in nazadnje svetilko, ki je bila pravzaprav razlog, da sem se obrnil. Pot zvečer s Kuma brez nje je precej neudobna, čeprav sem kasneje zvedel, da tudi Ečo in Ajp nimata svetilke. In znova skozi staro rudarsko naselje Kurja vas in Barbara. Pod Retjem skupino ujamem. Nadaljujemo nad deponijo premoga za elektrarno in kmalu smo pri cerkvici v Retju. Sežem za telefonom za skupinsko fotko in ugotovim da je torbica prazna. Kmalu ugotovim, da je v avtu ostala tudi denarnica. Spust v Hrastnik in v breg proti Klobuku na drugi strani. Zdravko nam posamično pove, da ima Marjeta rojstni dan. Skujemo načrt presenečenja in se preko Kala, kjer je dom hrastniških rudarjev, približujemo Mrzlici (1122m). Proti vrhu močno piha. Zdravko postavi fotoaparat, češ za skupinsko sliko, v resnici pa vklopi kamero. Ko se razporedimo pred objektiv Marjeti zapojemo Vse najboljše in verjamem, da bo posnetek prav posebno darilo zanjo. Tečemo, spuščamo se proti Podmeji, v Lovski dom. Prvi postanek na toplem, za pijačo. Za nami je nekje 20 km in 1000 višincev. Sam naprosim oskrbnico za prenosnik in dostop do interneta, da pošljem mail. Hvala še enkrat! Med smehom in pogovorom prispemo na Planino (1011m). Včasih je bila Sveta Planina, nato Partizanski vrh, pa spet Sveta planina, za Trboveljčane pa vedno le Planina. Na razgledni ploščadi se ne ustavljamo dolgo, veter ni prijeten. Pod vrhom je dom trboveljskih rudarjev. Tečemo mimo Vrhov, kjer so korenine mojih prednikov in še danes stoji domačija, ter cerkvica s turško podkvijo. Po legendi naj bi Turki ob vpadih prišli do tega prelaza, kjer so jih pognali nazaj. Turški konj je izgubil podkev, domačini pa so jo pribili nad vrata cerkvice v opomin. Planota Čemšeniške planine se že lepo vidi, čeprav ni videti posebno visoka meri njen najvišji vrh 1205 metrov n.m. . V koči se ustavimo in odločimo za okrepčilo, za nami je nekje 35km in 1900 višincev. Sledi dolg spust v zagorsko dolino, seveda brez manjših vzponov ne gre, čeprav je od Čemšeniške naprej vse navzdol. Skozi Zavine se spustimo na Ruardi, kjer je športno letališče, in nato mimo pokopališča v mesto Zagorje, ki je tretje mesto iz nekdanjega rudarskega bazena Zasavja. Trojica hitrih je dvesto metrov naprej, ravno toliko, da se morajo vračati na pokopališče in oskrbeti s svežo pitno vodo. Ja takole mimogrede, če ste na daljšem trekingu in potrebujete vodo, poiščite pokopališče, skoraj zagotovo ima pipo s pitno vodo. Po dolini tečemo proti Savi, naletimo na zaprt most, ki je bil poškodovan v prejšnjih nalivih. Z Beo ga je bilo nemogoče prečkati, zato z Ečom narediva ovinek, ostali pa pogumno prečkajo poškodovan most. Združimo se nižje v dolini. Na avtobusni postaji me čakata Darja in Tanja, ter mi izročita telefon ter denarnico. Mail je imel svoj učinek. Hvala. Še dober kilometer teka ob reki Savi, nato zavijemo desno v breg. Čaka nas strm vzpon do Završja in najbolj neprijazna podlaga za noge. Ozka grapa, kamenje, listje in blato v hudi strmini po petinštiridesetih kilometrih, je napornih za noge. Vendar zmoremo, vsak v svojem tempu grizemo breg in vsak s svojimi mislimi. V Završju se strmina zmanjša in za noge postane prijaznejše. Zmračilo se je in prižgemo »čelke«. Spredaj so štirje hitri, Marjeta,Ečo , Ajp,ter psička Bea, nedaleč za nijmi pa v skupini napredujemo ostali. Zazvoni mi telefon, kar ni se mi za oglasit, saj Mednessi izvajajo One step beyond, Ečo kliče. Na vrhu smučišča da so, kam sedaj. Nazaj Ečo mu pravim, nazaj in po pravi poti na Kum. Na razpotju zapustim svojo skupino in počakam. Ugasnem luč in v temi ter tišini predahnem. Ne želim si, da bi znova tekli mimo in se vrnili predaleč v dolino. Kmalu se zaslišijo glasovi ter zasveti Marjetina luč. Skupaj nadaljujemo proti vrhu Kuma (1220m). Gosta megla, veter, mraz. Pav prijetno je bilo stopiti na toplo. Daljši postanek, juhica, odličen borovničev štrudelj, pogovori. Viki, oskrbnici Kuma, povem kako vseslovensko pisana družba smo. Ptuj, Radizel, Celje, Ljubljana, Unec, Koper, dodam, da bo sedaj njena prijaznost in dobra postrežba z izvrstno hrano znana celi Sloveniji in prav je tako. Poslikamo se, okrepčamo, pogovor pa se je dotaknil zaključnega dela poti. Glede na to da smo predelali vse vrhove, ki so bili v planu, se odločimo za spust v Trbovlje ne Hrastnik, kar je sicer za kilometer daljša varianta , vendar varnejša. Zaradi megle se odločimo teči po cesti. Spust v Trboveljsko dolino, kjer nas ob vhodu čakajo cementarniške zgradbe. Ni čudno da se ljudje odločijo peljati mimo teh čudovitih krajev, če imamo za dobrodošlico prašno fabriko. Vendar se splača zapeljati po dolini, presenečeni boste. Pred muzejem smo. Marjeta iz prtljažnika postreže pijačo in jedačo, seveda rojstni dan ima. Nazdravje Marjeta in še enkrat vse najboljše. 67km in 3400 višincev je bil izkupiček, pove Nataša podatke z ure. Lepo za nedeljo. Kmalu pa spet. Idej mi ne manjka in dobre družbe kot je bila nedeljska sem srčno vesel. SREČNO knapi. Zajbruc - nk delavec v rudniku, ler hajer - pk delavec, hajer - kv delavec, forhajer - vk delavec. In tale treking je bil zagotovo FORHAJERSKI, udeleženci trekinga, veste zakaj ….

ALI JE TEGA TREBA

Terenec na štirikolesni pogon je bil pripravljen. Ata je stopil v hišo, da bi iz nje spravil ostale družinske člane. Danes je vendar nedelja. Lepa sončna jesenska nedelja in glava družine je odločila. Družina gre na izlet v naravo. Malo po kostanj, malo po gobe, sonček, svež zrak, gibanje za mulčka. Vedel je, kje najti ženo. V kuhinji. Sedela je za mizo s skodelico kave in cigareto. To je bil njen jutranji obred. Če je pri tem ni nihče zmotil, je potem cel dan tiktakala kot švicarska ura, drugače pa… »Gremo stara, bodi zgled otrokom!« ni čakal odgovora, ampak po stopnicah odhitel v sinovo sobo. »Ajde mulc, ugasni škatlo, igrica te počaka, sonce pa ne! Dajmo ne bom te čakal!« Janko je vedel, da nima smisla ugovarjati. Vsake tri mesece je očeta prijel spomin iz otroštva in takrat se ni imelo smisla prepirati. Jutri bo spet imel mir in yostick v rokah. Še zadnja družinska članica je bila na vrsti. Marjetica. Atijeva lubica. » No Marjetica, kot sem ti obljubljal, te peljem danes na izlet. Pridi, čakamo te.« Marjetica si je želela izleta v Ljubljano, v BTC, v šoping, ne v gozd, ampak kaj bi tisto, ata ni imel pojma. Dinozaver. Z nejevoljo se je poslovila na Facebooku od frendic in frendov, ter odšla po stopnicah. In so se peljali. Danes bo ata upravičil nakup terenca. Dvakrat letno se je podal na makadam in danes je ta dan. Med vožnjo je zaneseno razlagal, kako sta z očetom peš hodila natanko tja, kamor jih danes pelje. Na čudovit travnik sredi gozdnega pobočja. In ker ima tako super avto, jih bo lahko pripeljal do samega roba, nič ne bo treba peš. Parkiral je sredi kolovoza, saj tukaj ni prometa, je dejal v šali. Poba, poln energije gumijastih priboljškov se je pognal po travniku z vrečko v rokah in vpil: »Kostanj, kostanj bomo pekli!!!« Tamala v roza kiklci, s kitkami in nahrbtnikom Heloo Kity, je v rokah držala košarico in stekla proti brezam sredi travnika: » Gobice, lepe rdeče gobice bom nabrala!« Mati je najprej prižgala čik in pihnila pod nebo: » Ne bom lazila po goši, če to misliš, veš da se bojim klopov, pa še glava me boli. Kar tule bom počakala.« Mali je našel dolgo palico in klatil zelene kostanjeve ježice z vej. Mala je imela že polno košarico gob, največ prelepih rdečih mušnic. Stari se je izgubil v gozd in se vrnil po dveh urah s polnima nakupovalnima vrečkama najrazličnejših gob. »Saj ne jem vsega tegale, najraje imam jurčke in lisičke, ampak tako lepih štorovk in golobic res nisem mogel pustiti zgniti v hosti.« »Ata vse sem pobral, lej polno vedro ga je, sem ga otresel in oklestil vse do zadnjega.« se je pohvalil mali. Marjetici prizanesljivo niso povedali, da najlepše gobice v njeni košari niso užitne, doma jih bodo naskrivaj vrgli v smeti, ter ji rekli da so jih skuhali poleg ostalih. Ata bo jutri po telefonu vsem prijateljem razložil kako veliko gob je našel in naj se oglasijo, da jim jih nekaj da za večerjo, z jajčko, pa malo peteršilčka in tako. Nedeljski izlet več kot uspešen. Doma so napolnili sklede in posode s kostanjem in gobami in vse skupaj postavili na balkon. Mama je pripravila gobice z jajčko, ata je spekel kostanj in vsi so bili zadovoljni. Vendar je na balkonu ostalo še cel kup gob. »Kaj boš z gobami« je zvečer vprašala moža. »Jaz? Jaz nič. Kaj boš ti z njimi, sem jaz gospodinja ali ti?« »Veš kaj stari, jutri grem v službo in če misliš, da bom do enih zjutraj delala zaradi tvojih usranih gob, se pošteno motiš!« » Moje je, da jih naberem, tvoje, da narediš z njimi kar je treba in konec besed!« odprl je pivo in sedel pred TV. »Če je pa tako, bom pa naredila kar je treba!« Pograbila je posode, stresla vse skupaj v nakupovalno vrečko, odhitela na vrt in gobe stresla na kompost. »Tole je treba,« se je pridušala in prižgala cigareto.

VZTRAJAJ_NGU ali Hitenje polžkov

V vasi polžkov je bilo veselo. Vsi so se pripravljali na veliki nedeljski sejem. Imeli so le še štiri dni časa, napraviti pa je bilo potrebno še tako veliko. Postaviti stojnice, kjer se bodo prodajali najbolj sočni listi solate in zeljnate krpice. Pripraviti oder, kjer bodo polžki peli, nastopali in zaplesali. Označiti je bilo potrebno progo za hitrostno tekmovanje polžkov s hišico. Vsako leto so hiteli na deset centimetrov dolgi progi in si poskušali pridobiti glavno nagrado. Izlet v Španijo na plantažo solate. Silna čast je bila stati na zmagovalnem odru, oditi v Španijo pa je bilo sploh in oh. Tekmovalci so se pripravljali že tedne prej. Hiteli so na domačih progah, si loščili hiške, da bi bile čim bolj gladke in lepo drsele skozi zrak, ter jedli veliko zelenjave, da bi bila njihova slina gladka in hitra. Danes na sredo, so opravili prijave za tekmovanje. Sodniki so jim izmerili hiške, ter jih razdelili v skupine, glede na velikosti hišk. Vse, čisto vse so razdelili, le enega polžka so zavrnili. Polžka Tila. Tile bi letos nastopil prvič. Prejšnja leta je bila njegova hiška še premajhna. In ko je vneto vadil, se mu je zgodila nesreča.. Še zadnje hitenje tega dne, vendar je prepozno zavrl, se prekucnil in razbil hišico na kamnu, ki je označevala konec proge. Brez hišice pa ne more tekmovati, saj je naslov tekme »Hitenje polžkov s hišico« in ne brez nje. Bil je edini nesrečni polžek te dni v celi vasi. Vedel je, da v sosednji vasi živi polž izdelovalec hišk. Prodajal jih je polžem brez hišk ali pa takšnim, ki so si želeli bolj moderno od te, ki so jo nosili. Recimo s tv anteno ali krožnikom za satelitsko tv, z oknom ali balkončkom, največkrat pa so si kupili hiško nove barve, takšne katera jim je bila najbolj pri srcu Tile pa si je želel čisto navadne polžkove hišice, samo da bi v nedeljo na tekmi lahko hitel in se veselil z ostalimi. Vendar hišica stane veliko denarja, Tile pa hodi v šolo in ima le žepnino, ne more si je kupiti. In ker so vsi polžki tako hiteli po opravkih, ni imel nihče časa zanj. Počasi je lezel iz vasi, da bi se na samem zjokal. Pod velikim listom praproti se je zleknil in pričel sliniti solze žalosti. »Kaj se cmeriš poba?« ga je ogovoril star polh Vidi, ki je prišel mimo. »Tako hudo pa že ne more biti, da bi bilo vredno solza.« Tile mu je povedal zgodbo o nesreči s hiško. »Naj pomislim Tile, če do nedelje kupiš hiško boš lahko tekmoval. Vse kar ti to preprečuje je denar zanjo. Seveda. Na svetu so dobri polžki, ki ti bodo rade volje priskočili na pomoč.« »Ampak jaz jih ne poznam,« je dejal Tile, in če so tako daleč kako bodo v štirih dneh zvedeli zame in mojo žalostno prigodo s hiško?« »Vidiš Tile, zato ima pa svet drobne ptice, ki ponesejo tvojo nezgodo v svet in ti prinesejo pomoč. Samo predati se ne smeš, verjeti in vztrajati moraš, verjeti, da boš imel do nedelje hiško in boš lahko hitel na tekmi. Najprej poiščeva srako Mico. Prosiva jo za pomoč in ne bo nama odrekla. Ta vse ve in pozna. Ona bo najin prvi glasnik. Ko bo poletela naokrog in zgodbo povedala prijateljicam, bodo te poletele naprej in jo sporočile prijateljicam in kmalu bodo vsi polžki tega sveta obveščeni, kaj se ti je zgodilo. In potem bodo polžki, tisti posebni polžki, ki nosijo v srcu dobro in v duši mir, poiskali cent ali dva, ki jih lahko pogrešijo in ptice bodo darove prinesle v sosednjo vas k mojstru izdelovalcu hišk. Midva pa tačas pohitiva, da ti mojster naredi in prilagodi novo hiško. Potem boš na tekmi lahko sodeloval Pohitiva samo tri dni in pol časa imava in vas je daleč. Ptice so poletele in polžkom daleč naokrog povedale za nesrečo s hiško. Prvi je dejal ptici: » Tu imaš cent, danes ne grem na kavico, saj je nisem potreben.« Drugi se je odrekel kepici sladoleda, tretji žvečilnim, spet četrti je stopil peš domov namesto s taksijem. Tako so ptice cent za centom prinesle mojstru izdelovalcu hišic. V petek so ptice prišle že z vseh koncev in krajev in pred kočo mojstra je nastal lep kupček denarja. Vidi in Tile sta tudi že prispela. Ko so prešteli denar, ga je še vedno nekaj manjkalo za nakup hiške in Tile je hotel znova zajokati. Pa pravi mojster: » Ne joči fant, ne joči. Vedno se najde rešitev. Takole narediva. Ker tudi sam želim da sodeluješ na tekmi hitenja, ti ponujam dogovor. Seveda boš moral biti vztrajen in priden. Naredim ti hiško in ti boš lahko tekmoval. Vrnil mi boš z delom. Vsak teden ob četrtkih se boš po pouku sprehodil po vasi in ljudem delil letake na katerih bodo slike mojih hišk. In to celo leto, od letošnje tekme do prihodnje tekme. Če si zato, lahko pričneva z izdelavo. Tile je bil priden in marljiv polžek zato je z veseljem sprejel ponudbo mojstra izdelovalca hišk. Hiška je bila nared v soboto zvečer in Tile je stal na startu tekme v nedeljo opoldan. Pok je naznanil začetek hitenja in polžki so se pomerili na deset centimetrov dolgi progi v enem zamahu, brez predaha. Tile je imel najnovejšo hiško zelo lepo zloščeno, z gladko novo barvo, zato je bil hiter, zelo hiter. Na cilj je prišel za rožiček pred drugim polžkom in zmagal. Zelo je bil srečen in srečo je na polžji veselici delil z ostalimi. Izletu v Španijo se je odpovedal. Ni želel prelomiti dane besede mojstru izdelovalcu hišk. Kmalu bo četrtek in raznositi bo treba letake. In Tile jih bo raznosil z veseljem, tako ta, kot vse ostale četrtke v prihodnjem letu. Na sočno solato v Španijo pojde prihodnje leto. Odločil se je pridno vaditi hitenje in znova zmagati.