četrtek, 18. oktober 2012
ALI JE TEGA TREBA
Terenec na štirikolesni pogon je bil pripravljen. Ata je stopil v hišo, da bi iz nje spravil ostale družinske člane. Danes je vendar nedelja. Lepa sončna jesenska nedelja in glava družine je odločila. Družina gre na izlet v naravo. Malo po kostanj, malo po gobe, sonček, svež zrak, gibanje za mulčka.
Vedel je, kje najti ženo. V kuhinji. Sedela je za mizo s skodelico kave in cigareto. To je bil njen jutranji obred. Če je pri tem ni nihče zmotil, je potem cel dan tiktakala kot švicarska ura, drugače pa…
»Gremo stara, bodi zgled otrokom!« ni čakal odgovora, ampak po stopnicah odhitel v sinovo sobo.
»Ajde mulc, ugasni škatlo, igrica te počaka, sonce pa ne! Dajmo ne bom te čakal!« Janko je vedel, da nima smisla ugovarjati. Vsake tri mesece je očeta prijel spomin iz otroštva in takrat se ni imelo smisla prepirati. Jutri bo spet imel mir in yostick v rokah.
Še zadnja družinska članica je bila na vrsti. Marjetica. Atijeva lubica. » No Marjetica, kot sem ti obljubljal, te peljem danes na izlet. Pridi, čakamo te.«
Marjetica si je želela izleta v Ljubljano, v BTC, v šoping, ne v gozd, ampak kaj bi tisto, ata ni imel pojma. Dinozaver. Z nejevoljo se je poslovila na Facebooku od frendic in frendov, ter odšla po stopnicah.
In so se peljali. Danes bo ata upravičil nakup terenca. Dvakrat letno se je podal na makadam in danes je ta dan. Med vožnjo je zaneseno razlagal, kako sta z očetom peš hodila natanko tja, kamor jih danes pelje. Na čudovit travnik sredi gozdnega pobočja. In ker ima tako super avto, jih bo lahko pripeljal do samega roba, nič ne bo treba peš.
Parkiral je sredi kolovoza, saj tukaj ni prometa, je dejal v šali. Poba, poln energije gumijastih priboljškov se je pognal po travniku z vrečko v rokah in vpil: »Kostanj, kostanj bomo pekli!!!«
Tamala v roza kiklci, s kitkami in nahrbtnikom Heloo Kity, je v rokah držala košarico in stekla proti brezam sredi travnika: » Gobice, lepe rdeče gobice bom nabrala!«
Mati je najprej prižgala čik in pihnila pod nebo: » Ne bom lazila po goši, če to misliš, veš da se bojim klopov, pa še glava me boli. Kar tule bom počakala.«
Mali je našel dolgo palico in klatil zelene kostanjeve ježice z vej. Mala je imela že polno košarico gob, največ prelepih rdečih mušnic. Stari se je izgubil v gozd in se vrnil po dveh urah s polnima nakupovalnima vrečkama najrazličnejših gob. »Saj ne jem vsega tegale, najraje imam jurčke in lisičke, ampak tako lepih štorovk in golobic res nisem mogel pustiti zgniti v hosti.«
»Ata vse sem pobral, lej polno vedro ga je, sem ga otresel in oklestil vse do zadnjega.« se je pohvalil mali. Marjetici prizanesljivo niso povedali, da najlepše gobice v njeni košari niso užitne, doma jih bodo naskrivaj vrgli v smeti, ter ji rekli da so jih skuhali poleg ostalih.
Ata bo jutri po telefonu vsem prijateljem razložil kako veliko gob je našel in naj se oglasijo, da jim jih nekaj da za večerjo, z jajčko, pa malo peteršilčka in tako.
Nedeljski izlet več kot uspešen. Doma so napolnili sklede in posode s kostanjem in gobami in vse skupaj postavili na balkon. Mama je pripravila gobice z jajčko, ata je spekel kostanj in vsi so bili zadovoljni. Vendar je na balkonu ostalo še cel kup gob.
»Kaj boš z gobami« je zvečer vprašala moža.
»Jaz? Jaz nič. Kaj boš ti z njimi, sem jaz gospodinja ali ti?«
»Veš kaj stari, jutri grem v službo in če misliš, da bom do enih zjutraj delala zaradi tvojih usranih gob, se pošteno motiš!«
» Moje je, da jih naberem, tvoje, da narediš z njimi kar je treba in konec besed!« odprl je pivo in sedel pred TV.
»Če je pa tako, bom pa naredila kar je treba!« Pograbila je posode, stresla vse skupaj v nakupovalno vrečko, odhitela na vrt in gobe stresla na kompost. »Tole je treba,« se je pridušala in prižgala cigareto.
Naročite se na:
Objave (Atom)