Eh ta leta, stara mat bi rekli da sem raztrešen. Trening, ko si tega ne želiš in kako starost (pozabljivost) pri tem pomaga, trenira pa telo in predvsem glava, pa seveda jezik, ki preklinja. Zaradi resnično toplih dni si poskušam vsako gibanje sredi dneva minizirati. Tako v glavi naredim načrt. Oziroma si organiziram gibanje do potankosti, a le v glavi. V resnici gre takole. V službi imam odmor za kosilo ob 12:00  in se odpeljem v trgovino. Seveda parkiram v drugem nadstropju in planirano uporabim stopnice gor in dol 4x 10 stopnic dol in obratno. Ker je večina stvari iz trgovine za na Vrtlažo ( vrt+plaža), se odločim,  da parkiram nad njim ob gornji cesti.  Spustim se po 13 stopnicah do objekta, reči iz štacune zložim na polico in v hladilnik. Ključ avtomobila obesim na žebljiček, saj bo avto ostal tu, da kasneje ne iščem ključa, oziroma ga ne pustim doma. Nato se spustim še do dvorišča in spodnje ceste, 43 stopnic. 300 metrov hoje me privede do vhodnih vrat bloka. Potipam po žepih. Ej brihta, ključe imaš v avtu. Zaradi pomanjkanja žepov poleti, puščam ključe v avtu in jih pozabim vzeti, kadar parkiram malo dlje. Vrnem se po isti poti 300 metrov po cesti in 56 stopnic in sem pri avtu. Sežem v žep in …Ključ visi na objektu. Spet zasučem jezik in pete ter stopim po 13 stopnicah in nekaj metrih po ključ. Ravno tako v obratni smeri. Vzamem ključ od stanovanja in ponovi vajo 43 stopnic navzdol in 300 metrov po asfaltu.  Trikrat po 8 stopnic in sem v stanovanju. Zmečem cunje dol in se oblečem čim manj, saj že pošteno teče po hrbtu. Pripnem Suzi na povodec vzamem nekaj stvari in ponovi vajo. Trikrat po 8 stopnic, dol,  300 metrov po cesti 41 stopnic gor in jaaaaa, uspelo mi je. No, ne čisto.  Suzi peljem v gozd na krajši sprehod, najprej 13 stopnic do ceste nato 12 stopnic v gozd malo sprehoda ob potočku in nazaj na Vrtlažo. Samo jest in pit dam Suzi potem pa štrbunk v bazen. Postrežem ji hrano, odprem pipo, ni vode. Jezik hitrejši od nog in možganov že preklinja, možgani obdelujejo zakaj so pozabili odpreti vodo, ko so šli dvakrat mimo ventila, noge pa trenirajo 43 stopnic dol in nazaj gor.

Sedim v vodi do vratu in štejem. Koliko stopnic je bilo dol in gor? Seštevam in seštevam in se motim in mineva čas; telo se hladi in možgani delujejo bolj bistro 432 stopnic, pol gor, pol dol, ob 34 stopinjah in nekaj korakanja, dober trening namesto kosila. Tako za telo, možgane, predvsem pa jezik.

Seštevek stopnic je približen, v točnost nisem prepričan, jih lahko prešteješ in zapišeš v komentar? Si siguren? J

ČETRTEK 25.7.2019

Seveda se ne morem izogniti, da ne bi omenjal vročine. Ampak ne da je ne bi maral, le moje telo je naravnano tako, da je dehidracija večja, kot sem se sposoben hidrirati. Z vodo seveda, pri pivu je lažje, vendar manj kvalitetno in prisotni so stranski učinki, ki na tek ne vplivajo ugodno.

 Je pa vročina ugodna za namakanje v bazenu, poležavanje v viseči mreži, branju, (Ove je bil mojster svoje vrste), ter razmišljanju. Misli so glavno gonilo vsega. Misli in strah. To dvoje poganja svet. In razmišljanje v senci v viseči mreži zna dati precej odgovorov ali ugank. Na primer, misliš si, kako boš jutri tekel, pa je še bolj vroče kot danes in ne. Kako boš pokosil, pa se ti stre kosilnica in ne. Kako boš vstal ob pol petih in zalil vrt, pa spiš do pol šestih, paradajz in fižol pa žejna.

Je pa večna uganka, zakaj tako misliš, pa se potem ne uresniči. Kje in kdaj so nam vcepili tozadevni način razmišljanja. V otroštvu seveda. Največ mi jih je vcepil oče, tudi na starodaven način, toda sam s »pravim« načinom življenja ni imel veliko skupnega. Je pa seveda vedel, kako in kaj se rečem streže. A izvajal ni tega, ker vedeti ali delati je nekaj povsem različnega. Dandanes mi želijo krojiti življenje ljudje, ki sami svojega ne skrojijo ravno po navadah in zadnji modi.Tudi sam vem, da bi bilo dobro obuti copate in se podati po gozdnih poteh, tudi sam znam povedati kako fajn in koristno je to, pa svojo leno rit ne spravim kar tako v pogon. Kilogrami se nabirajo, vsak dan raje poležavam in vsak dan imam manj kondicije. Vendar si govorim, saj bo, telo se mora regenerirati, saj bom. Ampak res bom.  Še kak dan vročine naj gre mimo, potem pa na polno. No, da ne bi kdo mislil, da samo ležim, ne, ne. Vsaj dvakrat ne teden obrnem moj najljubši tekaški krog, nekaj kolesarim, veliko hodim bos. Tako da naslov teme še vedno velja. Ampak razmišljam tudi veliko, najraje potopljen do ust v bazenu in ko se naveličam, nadaljujem med guganjem v viseči mreži.
 Glavna misel viseče mreže je, da nobena sekunda, nobena minuta, nobena ura ali dan, ki mine, ne pride več in za vsako sekundo, ki mine je krajše življenje. Zatorej je treba na sekunde gledati, kot na drobce zlata in nikakor ne dovoliti, da nam polzijo skozi prste.