petek, 2. september 2011

Šverc, ker je lahko zabavno

Hladni in Račka sta švercala. Seveda v časih, ko še nismo bili v uniji, ko so bile meje zastražane z vojsko in policijo. Takrat te je lahko kakšen osemnajstletnik na straži mimogrede pihnil, od strahu in velikih oči seveda.
V modo so prišle pizze. Take velike, obložene, s šunko, sirčkom, gobicami. Največje težave so imeli gostinci z gobicami. Ni jih bilo, ali pa so bile drage in je pizza postala razkošje, katerega ni hotel nihče jesti, gostinci pa niso nič zaslužili.
Tu sta nastopila Hladni in Račka. Odpeljala sta se v Italijo in našla trgovca v diskontu, ki je bil pripravljen diskontno ceno še nekaj spustiti.
Nakupila sta tri velike kartone gobic, v velikih konzervah. Odpeljala sta se proti meji. Na parkirišču nekaj kilometrov pred mejo sta se ustavila. Parkirano je bilo samo eno vozilo.
" Kar tamle poleg njega parkiraj, pa vzvratno, da bo manj vidno kaj počnema če se kdo pripelje mimo, " je dejal Hladni. Račka je ubogal in parkiral. Izstopila sta, se pazljivo ozrla naokrog, nikjer nikogar. Čigav je parkiran avto poleg njunega ju ni zanimalo.
"Super," je dejal Račka:" tale dolinca za parkingom bo prišla prav.
Pričela sta z delom. Vse konzerve sta zložila iz kartonov in kartone odvrgla v dolinico za parkiriščem, ki je bila porasla z grmičevjem in drevesi. Pričela sta odpirati konzerve, in njihovo vssebino stresati in prelivati v veliko plastično posodo. Vsako izpraznjeno konzervo sta zalučala po dolinici med grmovje. Nista jih še izpraznila deset, ko po bregu navzgor iz dolinice priteče možakar z hlačami v rokah.
Možakarja je na veliko potrebo, zato je parkiral in se spustil v dolinico, med grmovje. Ko je počenil in opravljal potrebo, je pričelo ropotati vse okrog njega. Ni pa videl kaj ropota. Prva misel je bila, da je med spustom prekoračil mejo in ga hočejo kot ilegalca ubiti. Zato je dvignil hlače jih podržal z rokami in stekel navkreber."Ubiti me hočejo, ubiti me hočejo" se je drl.
Hladni in Račka, sta kmalu doumela kaj se godi, kdo je streljal na možakarja in sta se zabavala, kot že dolgo ne. Razložila sta še "obstreljencu" in skupaj so se valjali od smeha. Pa vendarle možakar ni več lazil po grmovju okrog meje.

četrtek, 17. februar 2011

MUHA, ker je lahko domača žival

V torek sem sedel z dvema znancema na klopi v parku. Premlevali smo življenske filozofije, ko se mi na dlan spusti muha. Na prstu sem imel majhno ranico in prišla se je posladkati. Nisem ji branil, saj sem bral o avstralskih domorodcih, kako se prepustijo celim rojem muh, ter jim dovole, da jim očistijo vse pore in odprtine na telesu.
»Glej muha« zakriči Kristjan in že mu je dlan poletela proti mali revici.Le s težavo sem ubranil udarec, toda muha se je prestrašila in poletela.A kmalu je spet pristala na moji roki.
»Ho saj si povsem domača« sem se razveselil.
»Mrčes in golazen, gospodarji prihodnosti«je dodal Marjan.
»Poglej, poglej, božati se mi pusti«sem zakričal ves navdušen,Kristjan pa se je le še bolj namrdnil in dodal nekaj v smislu, kako je treba ves mrčes iztrebiti.
Sam pa sem božal muho. Še nikoli v življenju nisem slišal, da bi kdo božal ali vsaj poskusil božati jo, vsak takoj pomisli na pokol, zatorej sem bil še toliko bolj presenečen. Iztegnil sem kazalec in ji ga približal s strani. Ne ni poletela kot ostale muhe,vedela je, da ji ne bom storil žalega, počasi sem ji potegnil po krilu, od glave proti zadku, in še in še….Obenem pa sem Kristjanu delil nauke, le zakaj je samoumevno, da ubije drobceno bitje kar mimogrede,
če pa sreča drugo njemu, všečno žival, pa niti pomisli ne na smrt, pa čeravno bi bil to kakšen grd kuščar ali strupeni pajek.
»Življenje je sveto«je ironično pristavil Marjan.
»Ve, natanko ve ,da ji nočem žalega«sem potrdil.
»Saj jo lahko jaz tudi pobožam« je dejal Kristjan.
»Kar poizkusi« sem mu dejal in mu ponudil roko z muho. Prestrašil jo je in odletela je po svoje.
Pa vendar, božati se nam puste le domače živali in domače živali imajo imena, zatorej sem tudi jaz poimenoval muho.
»Mici boš, in hvala, ker si mi polepšala dan,« sem zaključil udomačevanje muhe.

sreda, 19. januar 2011

ROMANU, ker so ugasnile sveče na tvojem grobu

Dragi prijatelj, tebi v spomin, sedem let je minilo od kar si odšel svojo pot.


NA STENAR



Želja po zgodnjem vstajanju me prisili, da se ob štirih zjutraj podredim zvonenju ure, vendar takoj, ko se spomnim, da danes ne gre za službo, temveč za vzpon na veličino razgleda, oprostim stari budilki in jo pustim pri tik-takanju.
Med kuhanjem čaja razmišljam, je vse v nahrbtniku, sem morda pozabil kakšno malenkost, brez katere lahko visoko v gorovju življenje postane prava mora. Toaletni papir je že med njimi. Vem, da gre z listjem vendar ga gori ni na razpolago.
Zajtrkujem, Albert kekse namakam v čaj in pogledujem na uro. Ob peti pride Roman, da naju s Fiesto popelje v dolino gora, najvišjih slovenskih gora, v dolino Vrat.
Tudi Roman še ni povsem buden, saj je pri gasilskem zapeljal skozi rdečo. Dobro, da je sobota in zgodnja ura, brez prometa. Tudi pred Kranjem še ni popolnoma zbujen, narediva krog nazaj proti Ljubljani, ker je zgrešil pravi odcep, vendar nama to vzame le nekaj minut in spet voziva v pravi smeri.
Med Hrušico in Dovjem nama izkaže dobrodošlico večja ujeda, mislim, da je bil skobec, ki je preletel cesto nedaleč nad vetrobranskim steklom. V Mojstrani zavijeva v dolino Vrat, kjer naju kmalu pozdravi z bučanjem slap Peričnik, zaradi minulega dežja še bolj bujen kot navadno. Objele so naju gore in nemir je postal moteč, sedež avtomobila ozek in tesen. Na parkirišču pred Aljaževim domom, kar najhitreje opravim z obuvanjem planinskih čevljev in zadegam nahrbtnik na rame, pa hajd po dolini ledenika višinam naproti.
Po bukovem gozdu je hoja pravi užitek, Bukovlje se imenuje ta del doline, korake, ki si sledijo pa popestrim z opazovanjem bukev, katerim plazovi kamenja in in snega ne dovolijo pokončne rasti marveč so poležane in nizke, kot bi jih neznana sila tiščala k tlom.
Po tridesetih minutah izstopiva iz gozda v strmo dolino Sovatne, katera leži med Stenarjem in Bovškim Gamsovcem. Tu se vzpon resnično prične.
Med sopihanjem in tudi hodil sem precej težko, saj je minilo le nekaj dni od viroze z nadležnim nahodom, sem si med oddihi ogledoval severno steno Triglava v vsej njeni veličini, saj jo nikjer drugje ne vidiš od vznožja do vrha tako lepo. Roman je pravi poznavalec, priznam in mi poimenuje vse dele sten in gora okrog naju. Plamenice, Sfinga, Razor,Begunjska vrata, pot preko Praga, vse se vrsti tako naglo, da niti njegovemu prstu ne sledim, kaj šele, da bi si zapomnil vsa imena, oziroma komu katero pripada.
Se pa lahko pohvalim, da sem vedel za ime živalice, katero sva opazila malo pod Dovškimi vrati. Močeril je bil. Zelo podoben močeradu vendar precej manjši, ter v celoti črne barve.
Na Dovških vratih sva poduškala in se spet razgledala. Pod nama je bil lepo viden Pogačnikov dom, pa čeprav je do njega uro in pol hoda z mesta kjer sva stala, pred njim dva od najviše ležečih jezer v Sloveniji, Kriška jezera,za njim pa dolina Trente z zeleno vijugasto kačo po sredi, Sočo. Res veličastno.
Odžejala sva se in se znova zagnala navkreber. Še okoli tristo metrov višinske razlike morava premagati. Do vrha se ni zgodilo nič omembe vrednega,zgoraj pa se nama je odprl pogled na vse strani. Če sva dosedaj lahko opazovala le dolino Vrat in gore, ki jo obdajajo, sva sedaj videla celo Avstrijske Ture z Velikim Klekom na čelu, Materhornom po njihovo.
Sedel sem in polnil baterije moje duše ter počutja, ko mi Roman s prstom pokaže na skalco poleg mene. Na njej je sedel čudovit črn ptič, z žametnim perjem, popolnoma rumenim kljunom in oranžnimi nogami. Planinska kavka. Seveda sem poskusil Romanu razložiti kako je začutila pozitivno energijo, ki veje okrog mene in je zato pristala poleg mene, vendar me je takoj pobil, da jih ljudje hranijo in je priletela v upanju za priboljškom.
Na vrh je prispela trojica planincev in precej hrupa so zagnali, tako da je od visokogorske tihote ostalo bore malo. To naju je odgnalo na pot preje.
Spustila sva se do Stenarskih vratc in zavila desno proti vrhu Križa, gore, ki počiva v senci Stenarja. Malo sva oddahnila, si dala besednega duška glede razgrajačev na Stenarju, ter se po nasprotni strani od prihoda spustila proti podom na Rušju. Stopala sva po poti, ki vodi proti Škrlatici, vendar sva jo zapustila z zavojem na desno proti bivaku štiri. Ker še nisem imel priložnosti za ogled bivaka štiri, je Roman vstopil in odprl pločevinaste polkne ter okenca. Bivak, na zunaj s pločevino oblečena hiška, je preplavila svetloba. Poogradi, za okrog deset zaspancev, klopi, miza, gašper, majhna omarica, tik ob vstopu priročna shramba, ne bi verjel kaj vse se skriva v notranjosti konzerve, kot bivak imenuje Roman.
Pozornost pa nama je pritegnilo nekaj povsem drugega. Na klopi je bil nahrbtnik, na mizi pa kruh, nožič, nekaj mesnih izdelkov, ter dve termos steklenici, napolnjeni z vodo. Le kdo bi puščal vodo in potrebščine v bivaku celo na mizi? Menil sem, da se je dotični zjutraj najedel in odžejal nato pa odhitel na vrh Škrlatice in s seboj verjetno vzel le najnujnejše, to pa pustil, da se ob vrnitvi spet okrepča. Seveda je Roman ugovarjal, češ le kateri bedak pusti vodo na mizi, sam pa gre v steno.
Odgovor sem zvedel v torek ob sedmi uri zjutraj preko radijskih valov. Od petka so pogrešali dva planinca, našli so ju v ponedeljek nekje med Vrati in Škrlatico. Poročilo je bilo kratko in suhoparno, pustilo mi je mnogo vprašanj, a le komu naj jih zastavim?
Od bivaka nazaj v dolino je bilo le še dobro urco strmega spusta, ki mi je prav tako lepo ostal v spominu. Z mišično bolečino v nogah, musklfibrom.
Vožnja domov je bila prijetna. Cilj je bil dosežen, pa tudi Roman se je dodobra prebudil.

PEVSKA KARIERA, ker kdor poje zlo ne misli

Leta 1968 sem sedemleten fantič obiskoval prvi razred osnovne šole.Učenje mi ni delalo preglavic, zato so mi na mojo prošnjo, doma dovolili obiskovati vaje pevskega zbora. Dovolili so mi na poprejšnje veliko oporekanje, da nimam posluha, da to nima smisla. Zato sem si še toliko bolj želel prepevati v pevskem zboru. Vaje je vodila že pokojna učiteljica Bogdana, katera je bila obenem tudi moja razredničarka.
Resda nisem imel posluha, toda prepeval sem z veseljem. Povrhu vsega mi je prišlo na uho, da se s pevskim zborom potuje na nastope, se pravi , pojem rad , pa še potoval bom.Le kdo bi se oziral na malenkost kot je posluh.
Po moji tretji ali četrti vaji, nastop se je že bližal, smo vadili že na pevskih stopnicah. Pilili smo finese, kot je dejala zborovodja. Skače dedek enonog, so odmevali naši glasovi,kako nas je bilo slišati ne vem, vse že ni bilo v redu, to sem zaključil po nezadovoljnem obrazu zborovodje, da sem prislonjeni dlani k njenemu ušesu kriv prav jaz, se mi ni niti sanjalo.
»Kar pojte, kar pojte«, je vzpodbujala in hodila od enega do drugega in prisluhnila zdaj sem, zdaj tja. Ustavila se je za mojim hrbtom in tudi, če bi imel posluh, v tistem trenutku ne bi bil kaj prida.
»Ne trudi se Tonče, kar dol stopi«, me je pobarala.
»Še lahko prideš, vendar mislim, da nima smisla. Ta nastop še ne moreš peti, mogoče kasneje, z vztrajno vadbo.«
Ne nastopati, ne potovati, ni mogoče. Doma sem že povedal, kdaj potujemo, kam, kako vesel sem, da grem.Sedaj pa tole. Ne, doma ne smejo vedeti, doma ne bom povedal. Že tako se norčujejo iz mojega petja, to bo vendar polom.
Molčal sem in na dan nastopa ob uri odšel od doma. Skril sem se za veliko vrbo, tako, da sem imel pregled na cesto, po kateri naj bi se vračal šolski avtobus z mojimi sopevci.
Čakal sem in čakal, nič kaj dosti se nisem mogel gibati, ker sem se bal, da me bo kdo poznanih opazil in ves načrt mi bo padel v vodo. Kajti načrtoval sem, da pričakam avtobus, prestrežem enega od sopevcev na poti domov, ga povprašam o podrobnostih, ter jih nato doma povem naprej. Seveda se nisem zavedal, kaj pomeni preždeti ure in ure za drevesom. Šest ur, to sem izvedel šele doma, pa nisem pričakal avtobusa. Lakota in utrujenost sta mi jemala vso željo po vztrajanju, vrnil sem se domov.
Toda doma so se muke šele pričele, saj so vprašanja sledila, odgovori pa tudi, po ne prevelikem razmisleku. Tako sem med drugim zatrdil, kako dobro klobaso z žemljo in čajem smo dobili po petju, ter v potrditev nisem upal povedati, kako lačen sem.Opisal sem dvorano, nastop in pot, preden so me spustili spat.
V postelji sem zajokal, ne toliko zaradi lakote in utrujenosti, zasmilil sem se sam sebi.
V nekaj pa sem bil popolnoma prepričan. Moja pevska kariera je bila za vedno zaključena!