Nabiranje sreče

Prvi četrtek po Rokovnjaški je bilo lepo sončno vreme z novo zapadlim snegom na Kredarici 10 cm. Seveda sem moral žrtvovati dan dopusta in se odpeljati v dolino  Vrat. Odšel sem zgodaj in v ne popolnoma svetlem delu jutra sem imel srečanje z divjadjo, ki mi je poškodovala avto tako da sem že tretji teden brez. Ga pogrešam. Ne. Med tednom sploh ne opazim da ga nimam, le za vikende ob tako lepem vremenu mi je težko.

No, vseeno me to ni odvrnilo od načrtovanega vzpona proti Triglavu, po Tominškovi poti. Šlo je dobro

Kljub temu da naj bi bila zahtevna na delih s feratami varovana pot. Prispel sem do razcepa za Staničevo kočo in Kredarico kjer je bilo že precej snega. Krenil sem desno proti Kredarici, vendar  markacije zaradi snega niso bile vidne zato sem krožno zavil pod Triglavom in se po drugi strani preko Praga vrnil do izhodišča. Osvojil sem nekje 2400 višine, in opravil dobro vajo za celotno telo in napolnil dušo.

Svečinska planinska pot je sledila teden dni kasneje v družbi z Rokom. Bil je lep sončen dan, le malo preveč iskanja prave smeri je bilo. Žal so v vnemi dobro označiti poti, na križišča kjer se stke več različnih poti v vse smeri narisali Knafličeve markacije, brez dodatnih tablic katera pot teče kje. No vseeno sva z večino originalne Svečinske poti opravila in celo pridelala nekaj bonusa, kar sploh ne škodi. Je pa moja stara poškodba iz meni neznanega vzroka spet pokazala zobe. Podplat leve noge in nart sta mi zatekla za dvojno debelino normalnega. Ves čas sem vezalko levega čevlja popuščal in ves čas sem Roku zatrjeval kako me tišči. No šele doma sem ugotovil da je noga otekla in boleča v predelu vboda  trnja. Več mesecev in precej kilometrov je bilo v redu. Vzelo mi je precej motivacije in

energije. Pa spet ne toliko, da ne bi to soboto s Klemnom obiskal Grintovce. Lep krog sva odplezala in prehodila. Po zelo zahtevni plezalni poti na Veliko babo, na drugi strani dol in spet po zelo zahtevni na Štajersko Rinko in po Turskem žlebu navzdol, pa na Savinjsko sedlo in okrog nazaj na Jezersko. Deset uric gibanja in nabiranja predvsem energije za nadaljne priprave na… saj ne vem. Vem samo, da je dober občutek, ko dosežeš raven pripravljenosti, ki te po tednu dni počitka nosi  20 cm od tal. Da ne potrebuješ zdravnika, ne zdravil, ne ostale navlake, poješ kruhek z medom, zreš v daljavo s 2500 metrskega vrha in si srečen. Prideš domov in se veseliš ljubezni do družinskih članov in si zadovoljen. Niti pomisliš ne, da imaš v denarnici samo 10 evrou, ker niti teh ne potrebuješ za svoje zadovoljstvo. Banane za euro in nahrbtnik je vse kar potrebuješ ta dan. Za dan nabiranja sreče. In ko jo imaš poln ruzak rečeš kumerati, pejma domou. Zapoješ pesem in se spustiš po železju in stezi priti domu, 20cm od tal.  

 Vmes med temi dejavnostmi je teden dni, teden dni službe in teden dni raznoraznih opravkov. Vrt, jesenska opravila in spravila, pečenje kostanja, malo teka, malo kolesa, sprehodi in druženje. Čas vse prehitro teče, ampak tako je kadar je luštno. In luštno je večino časa. In čas prehitro teče, zato ga je treba izkoristiti na polno.

Huh, koliko se je zgodilo in dogodilo odkar sem nazadnje pisal. Še poletje se je poslovilo.

Dopusti so mimo, vsaj v večini in tudi s Tanjo sva bila v začetku septembra na Kubi dvanajst dni. O Kubi bi lahko pisal strani in strani, a naj samo na kratko povem, čudovita pokrajina, Karibsko morje s peščenimi plažami in senco pod palmami, cigare in rum. Pa revščina, velika revščina, sploh v velikih mestih, kot je Havana.

Pospravil sem bazen, razžagal drva, in po malem ves čas migal, hodil, kolesaril, nekaj plaval. Poleg tega se, bolj kot ne, žalostno gladim po trebuhu, ki je v tem času nekako vzhajal. V glavnem sem obdržal kar precejšen del spomladanske kondicije. To se je pokazalo tudi na prvih torkovih treningih ob sredah, ko sva z Rokom zagrizla v klanec in naju začuda ni povsem zabilo. Oddelala sva celo Rokovnjaško cca. 50 kilometrov v bruto času pod devetimi urami. No skoraj celo, Reber sva izpustila ker naju je dež lepo tuširal že kakšni dve uri. 

Približuje se Ljubljanski maraton in že po tradiciji se ga ne bom udeležil. Ko me sprašujejo, zakaj ne, v šali odgovorim, da nimam nove majčke in tekaških copat, v resnici pa nisem še nikoli odtekel cestnega maratona klasične dolžine 42 195m. Sem odtekel več, naprimer 61,5km Zagreb-Čazma, pa tudi gorski maraton na Sljemenu, cestnega pa še ne in ga nekako verjetno tudi ne bom. No, mogoče po šestdesetem. Ne maram gneče in vseh vonjav osvežilcev, sprejev, energijskih zadev in bleščic. Raje imam zelenilo gozda, petje ptic in spotikanje ob korenine. Tudi padci so navadno mehkejši. Ni vedno nujno, saj sem pred štirimi leti padel med tekom s Planine in še vedno me boli leva rama, ki nikakor ne popusti v bolečini. Delam in gibljem lahko normalno, vendar me zvečer ali celo ponoči opozarja z bolečino, da pa le ni vse v redu. Nasprotno, si je desna rama po padcu na Pohorju, pred desetimi leti, popolnoma opomogla, le pokanje v njej pove, da je nekaj bilo.

Vsekakor pa zrem v november in tekmo Sladkih 6, ki jo tradicionalno pripravlja Rajko Koražija, ter se jo udeležujem po vseh močeh čim večkrat. Tako, da so se priprave že pričele. Včeraj na primer, sem »skočil« na Lizo in v dveh urah nabral skoraj pol nahrbtnika kostanja. Ter nekaj gobic. To bi lahko imenovali aerobni trening z utežmi in predkloni. In če tak trening v fitnesu traja 45-60 min, sem opravil sam dvojno dolžino. Ne vem sicer koliko bo pripomogel h kroženju po Sladkem vrhu, vsekakor pa je bila Tanja navdušena nad kostanjem. V soboto sem z motorko razžagal kup drv, trening za moč in vzdržljivost, bi dejal, kar bom dopolnil z nošenjem v drvarnico in zlaganjem ta teden po službi. Po stopnicah. To bo krožni trening, razgibavanje, moč in aerobno, z elementi ročnih spretnosti in ravnotežja. Pozabil sem omeniti, da so v službi delovnik premaknili na jesenski čas od sedmih do treh. Poleg žene, ki ne mara hladnih juter, sva s Suzi (psička) tega najbolj vesela, saj se pred službo pol ure sprehajava od kilometra do dveh, nato pa jo peš ali s kolesom  mahnem v službo še dva kilometra z rahlim vzponom razlike 100metrov. Te podatke vpisujem za one bolj zahtevne analitične bralce in tekače. Sam sem tekaško uro odložil na polico in delam bolj po občutku, se vsaj ne sekiram za minute in sekunde, kilometre pa vem že na pamet. Pa je aktivnost spet na vrhuncu.

Ne čakaj na maj, oktober je odličen čas za boljše počutje, katerega dosežemo z miganjem. Pa čeravno z nošnjo brente na trgatvi.