V kolikor sem v prejšnjih zapisih vedno omenjal dež, bi lahko danes tarnal nad vročino. Pa ne bom!

Prav luštno toplo je. In ko se zibljem v viseči mreži, razpeti med jablano in češnjo, na radiu pojejo Cela ulica nori, sem prav zadovoljen. Ura je deset, za menoj pa že večina opravkov za danes. Jutrani sprehod s Suzi. Zalivanje vrta, zalivanje rožic in ja, prav neverjetno, en fajn luštn 12km tek z 700 višinci. Matej hvala. Prav Matej je zaslužen za tole gibanje danes. Poslal mi je copate v preizkus in njegove dobrote ne gre ignorirati. Obul sem copate Raidlight in se podal v gozd in navzgor. Ho kako je pasalo, po potepanju po Italiji, kjer sva s Tanjo dosti prehodila na večnih 35 stopinjah, o tem kakšno kasneje, že dlje časa nisem migal kaj bolj konkretnega. Enostavno je zjutraj služba, po njej pa je prevroče. Moraš se imeti rad, četudi reskiraš kakšen teden brez treninga. Tudi sicer preko poletja tek spustim na minimalca. Vročina in tek enostavno nista prijatelja z mojim telesom. No ugotovil sem da se po teku počutim fajn in da so copati takisto fajn le malo premajhna velikost. Za kratek tek do 10km odlični, za kakšno daljšo preizkušnjo pa verjetno ne. Sploh ko noge postanejo bolj okrogle.

 Že nekaj časa iščem copate ki bi mi res legle na nogo in bile tudi drugače oh in sploh. Imam problem z ozkim stopalom in visokim nartom. Pravzaprav nimam nikakršnega problema s tem, nogi mi odlično služita, le težko je najti dobro športno obuvalo. Ker sem v določenem obdobju, zgleda da se sedaj končuje, obupal nad iskanjem primernih copat, sem kupoval najcenejše, ki so na razpolago. V njih sem naredil mnogo in mnogo kilometrov. Vendar z žulji z bolečinami v podplatu, z preveč zategnjenimi vezalkami čez nart, s črnimi prsti. Letos na 100 milj Vipave pa sem rekel, da je zadosti, da si poiščem copate tudi za 200 eurov, ampak če jih bom lahko prej stestiral. In naproti mi je stopil Matej Markovič s copati Raidlight in sedaj testiram. Zaenkrat še neuspešno.

 Za podaljšan vikend sva se s Tanjo podala v Italijo, ogledat nekaj zgodovinskih krajev, Firence, Piso, Verono in obmorskih Pet vasi- Cinqe tere. Moram reči da so gostoljubni, kljub njihovi naravnanosti na gor. Ko sva se tako vozila z avtom in kasneje z ladjico ter vlakom, vmes pa pešačila sem postal pozoren na ponudbo. Trgovsko ponudbo. Naredila sva 1600 km od tega 1300 po Italiji. Le v enem turističnem kraju so imeli diskontno trgovino Eurospin. Nikjer drugje. Domači gostinci ter trgovci so imeli polne lokale, celo za pico si stal v vrsti. Pri nas pa malo pred Bledom cel kup diskontov, v vsaki malo večji vasi ravno tako. In trgovci ter gostinci jim naj konkurirajo? Obenem pa jeza zaradi odvržene embalaže in smeti vsepovsod in prežvekovanju turistov na vsaki klopci in travci. Tole sicer nima neposredne veze s tekom ima jo pa posredno, saj večkrat tečemo in smo obenem turisti in takrat se tudi prehranjujemo kajne?

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 22 dni

Prišlo je lepo vreme in raj za tekanje in gibanje v naravi. Seveda sem prvi lep dan in obenem prost dan, takoj izkoristil. Draga žena je bila v službi, s Suzi pa sva jo mahnila na Planino in krog čez Knezdol v Gabrsko, ter domov. Super nama je šlo, tri četrt poti sva pretekla, z bregom vred. Res je bilo vroče, ampak dobro je letelo. Tu pa tam je Suzika, navzdol seveda, malo zaostala, ampak je kmalu ujela korak z gospodarjem. V Gabrskem sem jo spustil v potok, da se je osvežila in zadnji kilometer sva prehodila, da sva umirila mišice. Nekje 12 kilometrov in 800 višincev. Nič posebnega.

   V nedeljo se odpravljamo na izlet, malo smo šli pogledat klavže nad Idrijo, ki so bile zgrajene še za časa Napoleona. No in ko odprem vrata avtomobila, kjer ima Suzi svoj prostor, rečem hop, Suzi nič.

Kar stala je tam in čakala. Ja saj vendar ni neubogljiva in vedno je rada skočila v avto. Tanja ji pomaga, a ob dotiku  zacvili. Sva mislila, da jo je nerodno prijela. Čez dan je bilo več ali manj normalno. Midva sva se sprehajala psička se je kopala za klavžo, vrnili smo se domov, vse dokaj normalno.

V ponedeljek pa nič od nje. Samo stala je, ni želela hoditi, ni želela na prostor, nisva se je smela dotakniti, celo telo je imela boleče. Seveda sva bila zaskrbljena, saj je prišlo kar čez noč. Počasi mi je predelalo, mišice so se ji zakisale, musklfiber po domače. Tanja mi ni hotela verjeti, sam pa sem bil skoraj prepričan. Seveda tek ni bil nič posebnega, nič drugačen od drugih najinih skupnih tekih, še precej težjih in daljših sva že odtekla. Vendar je bil prvi vroči dan v tej sezoni.

  Dam ji četrt  proti bolečinske tablete, zvečer še pol in v torek še pol. Opazno se je v treh dneh poznalo okrevanje. Danes je četrtek in zopet veselo maha z repom in lovi martinčke.

   Razmišljam. Kolikokrat pripeljem sebe in svoje telo v takšen stres, ne da bi se tega zavedal.

Velikokrat se sprašujem, le kako je mogoče, da sem tako utrujen in brezvoljen. Potem pričnem seštevati kilometre hoje, teka, kolesa, delo v službi delo na vrtu in se zavem, da je dobro da sploh stojim in funkcioniram. Pri teh letih in obremenitvah katere privoščim telesu, bi moral ležati na hrbtu in samo malo z mezinčkom migati. Jaz pa nezadovoljen. Želim več, bolje, hitreje, želim kar nisem zmogel pred 15 leti. No res je, veliko tega se udejani. Največkrat z bikovsko trmo, katera mi je položena v zibelko, zaradi rojstva v maju. A zakaj sem  nezadovoljen, kadar se mi ob naporih ustavi. Zakaj po dnevu ali dveh želim naprej, telo pa ne zmore v enakem tempu kot prej. Aplikacije katere uporabljam se ne spustijo pod 120 ur regeneracije. Zato sem zadnje čase uro večkrat pustil doma,  ne prižgem jo ob vsakem gibanju, naj bo hoja, tek ali kolo. Pri fizičnem delu je tako nikoli nisem. In ja uspelo mi je.

Čas regeneracije sem spravil na ničlo. Na aplikacijah. Kaj pa na telesu? Suzi hvala, dala si mi misliti.

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 18 dni

Spet dež. Sam sebi grem že na jetra. Pa ravno danes v torek, ko imava z Rokom sredino tekaško vadbo. Ja vem, da se čudno sliši. Ampak tako je. Začela sva ob sredah, nato sva prestavila na četrtek, ker je imel Rok izobraževanja ob sredah, kasneje pa sva prestavila na torek na mojo željo, da ne čakam četrtka ampak naredim čez teden vsaj dve vadbi. No v glavnem sredina vadba je danes na sporedu, kljub torku.

Vreme je tudi drugače naporno. Zjutraj mi ni za vstat iz postelje, kadar se le polovično zdani in poslušam šumenje dežja zunaj. V službi se mi spi in brezvoljno zeham. Seveda je potrebno delo opraviti, ampak je naporno, mnogo bolj kot kadar sije sonce. Hrana. V deževnem in temačnem dnevu paše, zelo. Mislim, da je to edina toplina, poleg ljubezni žene seveda, ki jo ob takšnih dnevih prejmem. A v službi žene ni, ker ima svojo, drugje, hrana pa je. In ko mi sodelavec pred zaključkom delovnika ponudi krof, ga seveda ne odklonim, kljub zavedanju da imam čez uro tekaško vadbo.

Kaj obleči? Čim manj. Seveda je zunaj le 15 stopinj in dežuje. Ampak več bom oblekel bolj bom moker. Sicer pa, če imam zaprta usta sem sto procentno nepremočljiv, ga ni anoraka boljšega od kože človeka. Diha, se poti, pa je vseeno nepremočljiva.

Kratke hlače, majica, naj bo švic majica, danes je pač vseeno, ter anorak. No seveda copati. Taki za 43 evrov, brez raznih membran in podobnega. Obstaja vsaj malo verjetnosti, da bo voda ki pride v copat, iz njega tudi odtekla. Moram povedati, da pri vsem skupaj močno občudujem mojo psičko in seveda tudi ostale pse. Ampak mojo še posebej, že zato, ker je od žene. Samo pomignem, jo pripnem in je nared. Vedno isti kožuh, vedno iste tačke, vedno isto vse. Svetek in petek. Vsaka čast, pa kakšno nepopisno veselje. Naj bo v mrazu ali vročini, po suhem ali mokrem, po asfaltu pesku blatu ali vodi. Vedno suzirak in suzitex. Genialno.

Sam pa cincam. Gledam v predal z majicami in izbiram, gledam v košaro z nogavicami in izbiram, gledam v copate in jih obujem ker nimam drugih. No in ravno zato sem več kot polovico oblačil oddal.

Sicer ne gre imeti samo eno majico, in ene tekaško pohodniške hlače, pajkice, ampak čim manj, prav odleže mi ko sedaj pogledam v predal. Res je še vedno iz njega vzamem najljubšo majico, če je ni manj ljubšo in nazadnje ne najljubšo. Sedajle me je prešinilo. Ja za vraga, po čem sem jih pa razporedil v tole lestvico. Najljubša nikakor ni najlepša ali najnovejša. Je pa majica v kateri sem naredil vsaj 3000 km in je z menoj nekje 10 let. Oceno odlično si je prislužila, ker me ni niti enkrat obribala in obžulila, nikjer, tudi po prsnih bradavicah ne, dasiravno jih ne zaflajštram. Tekači že veste o čem govorim. Pa prav nobenih napisov nima, je enobarvna, enostavna, odlična. Ja zato je moja najljubša. Zdaj vem J

Odidem na zbirno mesto za sredino vadbo, telefon namerno pustim doma, da ja ne bom poslal ali prejel smsja z vsebino, če se mi ne zdi da pa le malo premočno dežuje. Kasneje se je med pogovorom z Rokom izkazalo za pravilno saj je do tik pred zdajci takšen sms pričakoval. Vendar ker sem bil trma jaz, telefon doma, je bil trma tudi Rok.

Odtekli smo krog in spet se počutim fajn, fajn moker in fajn zadovoljen. Vsaj krof sem pokuril če drugega ne.