STARTEK ali tek po 55letu
Teči po petinpetdesetem je v bistvu in po tehniki enako kot pri dvajsetih tridesetih in tako naprej. Je pa prav gotovo z drugih plati življenja, bolj zanimivo, lahko bolj sproščeno ali celo bolj napeto kot prej.
Motivacija je tista glavna skrb vsakega tekača. In v letih, ki se bližajo šestdesetim je to prav gotovo največja ovira seniorskega tekača. Otepanje raznih bolezni in poškodb, ki napadajo telo, okolice, ki te gleda postrani in meni le kaj ti je tega treba, odpovedalo ti bo srce, vse sklepe si boš znucu, padel boš in se ne boš več pobral, pretiravanje nasploh ni dobro. Še veliko tega bi lahko našteval. Seveda se pa tudi v lastni glavi oglašajo vse pogosteje dvomi o potrebi takšnega načina življenja. Tudi s tekaškimi oblačili nastane križ. Katera majica bi bila dobra da skrije trebušček, katere hlače da skrijejo ostarelo kožo, ali enostavno požvižgam se na vse. Važno, da mi je fajn.
Odločitev je pisati o tem, kar me bo motiviralo, ker brez teka ne bo pisanja. Pisati iskreno in brez ovinkarjenja, seveda iz mojih pogledov, upam da vam bo zabavno, kot je meni večino časa v življenju. Se pa tudi spotaknem in sem v buškah, se znerviram in prekolnem, se zjočem in sem žalosten.
Za prvo pisanje sem se odločil pospraviti.
Pospraviti po omarah in predalih in po glavi. Z leti se je nabralo obilo tekaške opreme, kot so darilne majice in ostala tekaška oprema, vendar mi jemljejo prostor, a jih sploh ne uporabljam. Ta je malce premajhna, na tej so kratki rokavi na oni je previsok ovratnik in me davi med tekom, spet pri naslednji so premalo spodrezani rokavi in me žuli pod pazduho. Vse so popisane. Logarska dolina, Knap trail, Ob žici… Celo kakšna kolesarska izpred petnajstih let se najde vmes, recimo vzpon na Vače. In ta, ja ta je Scottova, samo dvakrat sem jo oblekel, iz GM4O je, lepa, ampak kaj za vraga ko se ne posuši zlepa, ko enkrat zašvicaš, si cel dan moker. Glava in srce ne bi, ampak razum, seveda ne samo moj, tudi ženin pravi, vrzi na kup, kup gre v kontejner za oblačila. Težko je, to niso samo oblačila, so spomini, doživetja, pot in matranje po bregovih, ob vsaki majici se mi porodi zgodba, ki jo spremlja. Bojim se, da zavržem tudi vse te lepe, čeprav naporne zgodbe stran, v kontejner. Žena pravi, da sem otročji, da so le oblačila in da zgodb ne bom pozabil. Res je, da uporabljam le štiri, pet majic, ravno tako hlač za tek, vedno ene in iste. Zmečem na kup, sedaj je trenutek, da počistim tudi po glavi. Ne glej nazaj, glej naprej, glej v nove zgodbe.
27.5.2019 - STARTEK 58 let
Dež. Že od aprila se vleče. Dež na dež. Gledam skozi okno na sosedovo dvorišče, v veliko lužo, kjer najlažje ocenim kako močno dežuje. Dve uri časa imam preden se vrnem v službo. In večna dilema. Naj se najem, ležem na kavč in počijem ali naj obujem copate, ter grem v dež. Psičko moram v vsakem primeru peljati na sprehod. Ampak to je lahko deset minut na bližnjem travniku. Lačen sem tudi, pa še dež je. Bom jutri? Jutri je tudi zanič napoved. Že cel prejšnji teden sem počival in gledal čez okno. Od Vipave sem, nisem naredil še ničesar pametnega v smislu teka. Dej zmigi se.
Pred blokom me poškropi avto in malo mi je žal, da sem šel ven, vendar Suzi je na povodcu, sam sem tekaško opravljen in gremo. Standardni krog 6,5km z 360 višinci. Ni lepšega. Ko pridem na Klek, slečem anorak in zadiham. Pljuča se odpro in tek steče. Suzi se obira tam zadaj, a jo zmotiviram. Dobro gre in krog je hitro zaključen. Pod tušem razmišljam, zakaj je potrebno toliko prepričevanja samega sebe, ko pa se sedaj počiutim tako fajn. Tako fajn da bi šel še en krog če bi imel čas. Al pa tudi ne, hahaha, res mi je fajn. Pojem banano in se vrnem v službo.
STARA ZGODBA:
Škrpicelj ali tek na KUM
Kum. Najvišji breg v Zasavju. Tek na Kum. Tu in tam, ker je tek na Kum vsakič izziv zase. Enkrat sonce, drugič mraz, pa spet dež, vedno nekaj novega, le strmina ostaja ista.
Vendar namen zapisa ni, da bi nalagal in moril, kako sem postavljal nogo pred nogo, se potil in mi je pot pomešan z dežjem tekel v oči, kar je povzročalo pekočo bolečino. Kako mi je jemalo sapo in so pekle mišice, niti kako sem moral sredi hitrega teka med spustom zaviti v gozd, ker narava kliče.
Danes bi rad zapisal pogovor med tekom na Kum s Škrpicljem, majhnim možičkom, ki mi sedi na levi rami in mi prišepetava, mi jemlje voljo, me vodi v skušnjave in mi na splošno govori stvari zaradi katerih bi mu zavil vrat, če bi ga lahko ujel. Seveda ga poznate. Da ne? Mogoče je vašemu prišepetovalcu ime kako drugače, vendar ga poznate. To je možiček, ki vas vabi na kavč, vas nagovarja, da boste potrebne zadeve uredili jutri ali kadarkoli že, če sploh, da vzemite še košček torte, pojejte vse kar je v hladilniku, popijte šesto pivo, glejte za sosedo in še veliko jih ima za ušesom. Saj sem vedel da ga poznate J.
Po navadi ga preženem z zamahom roke, z mislijo na lepe, oddaljene stvari, na ljube ljudi, ki nimajo povezave s tekom, včasih s pesmijo, danes pa sem se pogovoril z njim.
Tečem proti Dobovcu, prve rajde so za menoj, ko se oglasi.
» Dobro ti gre danes, daj pritisni malo, odličen čas boš postavil«
» Seveda,« mu odgovorim,: »in crknil bom že pod Dobovcem!« Nadaljujem v svojem tempu in videti je bilo, da ga je odgovor zadovoljil.
Seveda se ni mogel zadržati, ko sem premagoval najtežji del poti od Dobovca do klanca nad Lontovžem. Tu je resnično potrebno zbrati vso voljo, da se ne ustavim, da ne hodim, ampak vztrajam v teku. Telo je že utrujeno, glava pa nestabilna, ko Škrpicelj spet sede na ramo.
»Oj, daj odpočij si malo, saj dežuje, nikogar ni, nihče ne bo vedel,« mi pravi.
» Ne bom hodil, šel sem teč na Kum, ne hodit.«
» Vidiš da si že zmahan, popij malo, oddahni si , potem bo šlo lažje, pa saj ni nikogar, kdo bo vedel?«
»Jaz bom vedel, jaz bom vedel, jaz bom vedel!« mu ponavljam nazaj.
» Revež saj boš crknil, daj poduškaj malo,« ne da miru.
»Ne bom crknil, brez skrbi da ne bom, če pa že bom, boš tudi ti, dragi moj Škrpicelj, crknil z menoj, tako da bi te moralo to skrbeti tako kot mene. Jasno?«
»Oooojooojjoooj, ne tako grdo, saj sem ti hotel le dobro, da se malo ustaviš in odžejaš pa morda sedeš in počiješ. Drugače pa bom verjetno našel novega gostitelja, če ti crkneš in kaj naj me pri tem skrbi?«
» Mogoče res najdeš novega gostitelja, vendar to ni dokazano, najbolj verjetno boš škripnil z mano vred, le naj te skrbi.«
Pritekel sem do dvojnega ovinka tik pod Lontovžem.
»Ne pa ne bom škripnil, našel si bom novega gostitelja in užival naprej!«
» A da boš? Četudi boš našel novega gostitelja, zna biti precej drugačen od mene. Ne boš ves čas v gibanju, ne bo te vodil širom po deželi, ne boš spoznaval čudovitih ljudi, gora, potokov . Ne boš poslušal petje ptic in šumenja drevja. Sedel bo na kavču in držal daljinca cele dneve in vse kar mu boš lahko dahnil v uho bo: » Prestavi, prestavi, prestavi…«, hahahaha ali pa kakšno zagreto kuharico, ki bo cele dneve v kuhinji ti pa ji boš prišepetaval: » Daj še soli, še soli, soooliiiiii sem rekel«, ali pa kakšnega inteligentnega pobiča, ki bo dneve in dneve preždel med knjigami, tam si pa oplel, sploh ne bo ločil med tabo in svojimi mislimi o znanju, ali dekleta, ure in ure bo sedela pred računalnikom, na družbenih omrežjih bo klepetala s prijateljicami, ki bodo druga drugi zagotavljale kako so lepe in oh in sploh, zaradi slušalk in glasbe pa te sploh ne bo slišala. Hahahahah, a ti še naštevam kakšne možnosti imaš? Raje poskrbi, da odtečeva tale breg, da ne bom »crknil«, ter da se še naprej druživa v malo večjem sožitju. Naj te skrbi moje počutje in zdravje dragi Škrpicelj, naj te skrbi.
Pretekel sem vzpon nad Lontovžem, kjer cesta postane položnejša, lažje sem zadihal, mišice so prenehale peči, še trije kilometri. Nadaljeval sem z novim zanosom, kmalu sem v koči na Kumu pil topel čaj. Škrpicelj pa se je šel kujat in se do malo prej sploh ni oglasil.
»Pa menda ne boš vsem povedal o meni?« ga je skrbelo. Hahahahaha, seveda bom!
