ROMANU, ker so ugasnile sveče na tvojem grobu

Dragi prijatelj, tebi v spomin, sedem let je minilo od kar si odšel svojo pot.


NA STENAR



Želja po zgodnjem vstajanju me prisili, da se ob štirih zjutraj podredim zvonenju ure, vendar takoj, ko se spomnim, da danes ne gre za službo, temveč za vzpon na veličino razgleda, oprostim stari budilki in jo pustim pri tik-takanju.
Med kuhanjem čaja razmišljam, je vse v nahrbtniku, sem morda pozabil kakšno malenkost, brez katere lahko visoko v gorovju življenje postane prava mora. Toaletni papir je že med njimi. Vem, da gre z listjem vendar ga gori ni na razpolago.
Zajtrkujem, Albert kekse namakam v čaj in pogledujem na uro. Ob peti pride Roman, da naju s Fiesto popelje v dolino gora, najvišjih slovenskih gora, v dolino Vrat.
Tudi Roman še ni povsem buden, saj je pri gasilskem zapeljal skozi rdečo. Dobro, da je sobota in zgodnja ura, brez prometa. Tudi pred Kranjem še ni popolnoma zbujen, narediva krog nazaj proti Ljubljani, ker je zgrešil pravi odcep, vendar nama to vzame le nekaj minut in spet voziva v pravi smeri.
Med Hrušico in Dovjem nama izkaže dobrodošlico večja ujeda, mislim, da je bil skobec, ki je preletel cesto nedaleč nad vetrobranskim steklom. V Mojstrani zavijeva v dolino Vrat, kjer naju kmalu pozdravi z bučanjem slap Peričnik, zaradi minulega dežja še bolj bujen kot navadno. Objele so naju gore in nemir je postal moteč, sedež avtomobila ozek in tesen. Na parkirišču pred Aljaževim domom, kar najhitreje opravim z obuvanjem planinskih čevljev in zadegam nahrbtnik na rame, pa hajd po dolini ledenika višinam naproti.
Po bukovem gozdu je hoja pravi užitek, Bukovlje se imenuje ta del doline, korake, ki si sledijo pa popestrim z opazovanjem bukev, katerim plazovi kamenja in in snega ne dovolijo pokončne rasti marveč so poležane in nizke, kot bi jih neznana sila tiščala k tlom.
Po tridesetih minutah izstopiva iz gozda v strmo dolino Sovatne, katera leži med Stenarjem in Bovškim Gamsovcem. Tu se vzpon resnično prične.
Med sopihanjem in tudi hodil sem precej težko, saj je minilo le nekaj dni od viroze z nadležnim nahodom, sem si med oddihi ogledoval severno steno Triglava v vsej njeni veličini, saj jo nikjer drugje ne vidiš od vznožja do vrha tako lepo. Roman je pravi poznavalec, priznam in mi poimenuje vse dele sten in gora okrog naju. Plamenice, Sfinga, Razor,Begunjska vrata, pot preko Praga, vse se vrsti tako naglo, da niti njegovemu prstu ne sledim, kaj šele, da bi si zapomnil vsa imena, oziroma komu katero pripada.
Se pa lahko pohvalim, da sem vedel za ime živalice, katero sva opazila malo pod Dovškimi vrati. Močeril je bil. Zelo podoben močeradu vendar precej manjši, ter v celoti črne barve.
Na Dovških vratih sva poduškala in se spet razgledala. Pod nama je bil lepo viden Pogačnikov dom, pa čeprav je do njega uro in pol hoda z mesta kjer sva stala, pred njim dva od najviše ležečih jezer v Sloveniji, Kriška jezera,za njim pa dolina Trente z zeleno vijugasto kačo po sredi, Sočo. Res veličastno.
Odžejala sva se in se znova zagnala navkreber. Še okoli tristo metrov višinske razlike morava premagati. Do vrha se ni zgodilo nič omembe vrednega,zgoraj pa se nama je odprl pogled na vse strani. Če sva dosedaj lahko opazovala le dolino Vrat in gore, ki jo obdajajo, sva sedaj videla celo Avstrijske Ture z Velikim Klekom na čelu, Materhornom po njihovo.
Sedel sem in polnil baterije moje duše ter počutja, ko mi Roman s prstom pokaže na skalco poleg mene. Na njej je sedel čudovit črn ptič, z žametnim perjem, popolnoma rumenim kljunom in oranžnimi nogami. Planinska kavka. Seveda sem poskusil Romanu razložiti kako je začutila pozitivno energijo, ki veje okrog mene in je zato pristala poleg mene, vendar me je takoj pobil, da jih ljudje hranijo in je priletela v upanju za priboljškom.
Na vrh je prispela trojica planincev in precej hrupa so zagnali, tako da je od visokogorske tihote ostalo bore malo. To naju je odgnalo na pot preje.
Spustila sva se do Stenarskih vratc in zavila desno proti vrhu Križa, gore, ki počiva v senci Stenarja. Malo sva oddahnila, si dala besednega duška glede razgrajačev na Stenarju, ter se po nasprotni strani od prihoda spustila proti podom na Rušju. Stopala sva po poti, ki vodi proti Škrlatici, vendar sva jo zapustila z zavojem na desno proti bivaku štiri. Ker še nisem imel priložnosti za ogled bivaka štiri, je Roman vstopil in odprl pločevinaste polkne ter okenca. Bivak, na zunaj s pločevino oblečena hiška, je preplavila svetloba. Poogradi, za okrog deset zaspancev, klopi, miza, gašper, majhna omarica, tik ob vstopu priročna shramba, ne bi verjel kaj vse se skriva v notranjosti konzerve, kot bivak imenuje Roman.
Pozornost pa nama je pritegnilo nekaj povsem drugega. Na klopi je bil nahrbtnik, na mizi pa kruh, nožič, nekaj mesnih izdelkov, ter dve termos steklenici, napolnjeni z vodo. Le kdo bi puščal vodo in potrebščine v bivaku celo na mizi? Menil sem, da se je dotični zjutraj najedel in odžejal nato pa odhitel na vrh Škrlatice in s seboj verjetno vzel le najnujnejše, to pa pustil, da se ob vrnitvi spet okrepča. Seveda je Roman ugovarjal, češ le kateri bedak pusti vodo na mizi, sam pa gre v steno.
Odgovor sem zvedel v torek ob sedmi uri zjutraj preko radijskih valov. Od petka so pogrešali dva planinca, našli so ju v ponedeljek nekje med Vrati in Škrlatico. Poročilo je bilo kratko in suhoparno, pustilo mi je mnogo vprašanj, a le komu naj jih zastavim?
Od bivaka nazaj v dolino je bilo le še dobro urco strmega spusta, ki mi je prav tako lepo ostal v spominu. Z mišično bolečino v nogah, musklfibrom.
Vožnja domov je bila prijetna. Cilj je bil dosežen, pa tudi Roman se je dodobra prebudil.