MUHA, ker je lahko domača žival

V torek sem sedel z dvema znancema na klopi v parku. Premlevali smo življenske filozofije, ko se mi na dlan spusti muha. Na prstu sem imel majhno ranico in prišla se je posladkati. Nisem ji branil, saj sem bral o avstralskih domorodcih, kako se prepustijo celim rojem muh, ter jim dovole, da jim očistijo vse pore in odprtine na telesu.
»Glej muha« zakriči Kristjan in že mu je dlan poletela proti mali revici.Le s težavo sem ubranil udarec, toda muha se je prestrašila in poletela.A kmalu je spet pristala na moji roki.
»Ho saj si povsem domača« sem se razveselil.
»Mrčes in golazen, gospodarji prihodnosti«je dodal Marjan.
»Poglej, poglej, božati se mi pusti«sem zakričal ves navdušen,Kristjan pa se je le še bolj namrdnil in dodal nekaj v smislu, kako je treba ves mrčes iztrebiti.
Sam pa sem božal muho. Še nikoli v življenju nisem slišal, da bi kdo božal ali vsaj poskusil božati jo, vsak takoj pomisli na pokol, zatorej sem bil še toliko bolj presenečen. Iztegnil sem kazalec in ji ga približal s strani. Ne ni poletela kot ostale muhe,vedela je, da ji ne bom storil žalega, počasi sem ji potegnil po krilu, od glave proti zadku, in še in še….Obenem pa sem Kristjanu delil nauke, le zakaj je samoumevno, da ubije drobceno bitje kar mimogrede,
če pa sreča drugo njemu, všečno žival, pa niti pomisli ne na smrt, pa čeravno bi bil to kakšen grd kuščar ali strupeni pajek.
»Življenje je sveto«je ironično pristavil Marjan.
»Ve, natanko ve ,da ji nočem žalega«sem potrdil.
»Saj jo lahko jaz tudi pobožam« je dejal Kristjan.
»Kar poizkusi« sem mu dejal in mu ponudil roko z muho. Prestrašil jo je in odletela je po svoje.
Pa vendar, božati se nam puste le domače živali in domače živali imajo imena, zatorej sem tudi jaz poimenoval muho.
»Mici boš, in hvala, ker si mi polepšala dan,« sem zaključil udomačevanje muhe.