Zapis treninga in podviga s Celjskega na Ljubljanski grad

Rad potujem. Rad sem v gibanju. V sebi nosim pustolovski duh od malega. To, da bom pri 50 letih ultramaratonec, je verjetno napovedal že moj izlet pri 8 letih, ko sem se odpravil v širni svet iskat pustolovščine in prišel iz zgornjih Trbovelj do Zagorja peš, kakšnih 12 km daleč. In če me ne bi ustavila lakota, da sem pomahal šoferju fička, ki me je vrnil v varno zavetje doma, bi šel še dlje. Sicer na tekaških tekmah nisem pogosto, si pa vsako leto izberem dve ali tri lepe dolge trase, za katere sem od tekaških prijateljev slišal, kako so premagovali kilometre in na njih uživali. Letos sem odtekel Zagreb – Čazma, Celje – Logarska dolina, in najslajših tradicionalnih Sladkih 6. To so uradni teki. Najbolj pa uživam v treking izvedbah projektov, katerim sam postavim start in cilj. Recimo Trbovlje – Ruše 115km preko Podmeje in Pohorja. Celotna Zasavska planinska pot v enem dahu, dolga preko 200km. Naskakoval sem jo že trikrat, uspešno zaključil le enkrat v 44 urah. Ali Knapovska pot, katere avtor sem in je vedno pogosteje obiskovana od tekaških prijateljev iz celotne Slovenije. In na enem izmed treningov po hribovskih pobočjih pod Mrzlico, ko sem ujel pogled na prelepo Savinjsko dolino, s Celjskim gradom v ozadju, sem ujel novo iskrico, v opravičilo uram in uram gibanja po gozdovih Zasavja in širše po Sloveniji. S Celjskega na Ljubljanski grad. Ideja je rojena. In sedaj pride meni najljubše. Iskanje poti. Najti je potrebno pot, ki ni vsakdanja. Izogniti se glavnim prometnicam, čim več poti naj bo gozdnih, lepih za dušo. Asfalt le nujno zlo, kar je dandanes zelo težko. Najprej začrtam okvirno pot. Želim si poti, ki bo tudi zgodovinsko zanimiva, z določenimi vrhovi in točkami, o katerih lahko kaj povem, napišem, ali so izletniško zanimive. Seveda pa je potrebno ob vsem tem še vaditi. Tek, vzpone, spuste, različne vremenske pogoje. Računam, da bo dolžina poti preko 80km, kar je prava poslastica. In želim jo opraviti v enem dahu, se pravi brez dolgotrajnega počitka ali spanja. Zato bom pisanje nadaljeval z opisom vadbe in spoznavanjem trase, pripravo opreme, in predvsem delovanje moje psihe, ki se zna zelo igrati z menoj, ali pa ravno obratno, jaz z njo. Osnovna zamisel poti je : Start Celjski grad, ob Savinji do Migojnic in po hribčkih nekje med Homom in Kamnikom, ali Zabukovico, na Mrzlico, Partizanski vrh, Vrhe, Čemšeniško planino, Izlake, Zasavsko sveto goro, Vače, sv.Miklavž, proti Dolskem, No od tu dalje pa do gradu v Ljubljani, mi pot še ni popolnoma jasna. Pa še bo. Petek 25.11.2011 Vzpenjam se po pobočju proti Mrzlici. Namenjen sem proti Celju. Na ramah imam srednje velik nahrbtnik, z oblačili za preobleči na cilju, ter nekaj vode in energije v obliki turškega medu. Brez štoparice. Ugotovil sem, da bolje napreduje vadba brez ure. Z uro se vse prevečkrat obremenjujem s tempom in ne dam vsega od sebe. Brez nje pa ni omejitev. Kolikor gre. Potem pa jezik do kolen in počitek. Z uro pa eno samo kalkuliranje. Ne gre najbolje danes. Težko diham, pljuča se nočejo sprostit, kot bi dihal v krču, le s polovično kapaciteto. To se pozna tudi v mišicah. Spustim tempo in pričnem s hojo. Odločil sem se da do koče na Mrzlici pridem s hojo. Hitro, ampak le s hojo. Da dodobra ogrejem mišice. Mraz je, -2 stopinji. Vem, da mi postane vroče, ne bom se bolj oblekel. Tanek dolgi rokav in čez majica s kratkimi rokavi, da so prsa in trebuh malo bolj zaščitena, predvsem pri teku navzdol. Na glavi buff, brez rokavic. Na začetku mrzlo, tule pod Mrzlico, pa sem že preznojen in vroč. Tudi pljuča so se sprostila. Ko vdihnem naredim dulček iz ustnic, da se lahko mrzel veter ogreje preden se spusti v pljuča in prepono. Na vrhu Kriške planine spet pričnem teči. Lažje mi gre. To me napolni z dobro voljo. Vrh. Pogled zaokroži po Sloveniji. Vse, prav vse imam na dlani pogleda. Dolenjsko, Gorenjsko s Triglavom, Kamniško – Savinjske alpe, Koroške vrhove, Pohorje. Pogled išče proti Celju. Tu med tem hribovjem, je ena najlepših poti, takšna za dušo in veselje nogam. Samo čaka, da jo najdeš in pretečeš. Ja vem. Garmin je vsemogočen. Enkrat sem rekel Zdravku sredi gozdov vrh Pohorja: »Zdravko, ne moreš vedeti več kot sedem ameriških satelitov.« Res ne moreš, ampak lahko čutiš več kot vsak izmed njih. Za računalnikom na Googlovi zemlji, mi ne piha okrog ušes, ne diham globoko, mišice ne pečejo, in telo se ne poti. Duša ne kriči :» Ja, to mi delaj!« Neizmerno uživam, ko tečem po gozdnih poteh, sploh prvič, ko nisem prepričan, kje se bo pot končala. Ali bom obvisel na veji, dva metra visoko nad cesto, kot na Rogla trekingu, ker je zmanjkalo poti. Še večji pa je užitek, ko zaviješ z uhojenih poti in se predaš kompasu v glavi, pa ti vseeno vedno uspe priti na cilj. Včasih po ovinkih, včasih pa presenetljivo hitro. Spust skozi Pongrac, Zabukovico,Kasaze in naprej do Celja, je najkrajša, vendar asfaltna. Pretečem jo rutinsko. Tempo se dviguje in pada. Večkrat utonem v razmišljanje, takrat pozabim na tek in tempo pade. Razmišljam, da mi ni všeč 8 km asfalta. Vem, da me čaka pot. Samo najti jo je treba. Celje, rahlo utrujen, danes ni bil dan za heroje. Dobrih 25km. Nedelja 27.11.2011 Tina me zapelje v Celje. Skupaj greva na pijačo, potem pa pot pod noge in proti Trbovljam. Odločen sem, da poiščem pot nekje med Zabukovico in Preboldom. Pot bo daljša, upam da tudi lepša. Megla je danes nekje na sredi. V nižini jo ni in nad 800 metri je ni, vmes pa je precej gosta. Tečem ob Savinji, tokrat mimo visečega modro pobarvanega železnega mostu, nadaljujem po trasi ultramaratona Celje –Logarska dolina. Tek ob reki je sproščujoč, dobro mi gre, noge so lahke, misli vedre, veselim se novih dogodivščin in poti. Srečam redke tekače, pravzaprav več tekačic, ki pa mi niso znane. Vedno, kadar se mi približuje, tekač, ne glede na spol, pričakujem znan obraz, ali s kakšne tekme, druženja, Tekaškega foruma. Vendar se znan obraz prikaže poredko. Pozdravim vsakega tekača in če je prilika tudi spregovorim kakšno besedo, dve. Tečem in misli teko z menoj. Le kje bom prečkal Savinjo. V vsakem primeru moram čez reko. S tekme se spomnim še dveh mostov. Bi šel do Žalca ali še dlje. Je most tudi pred Žalcem? Noge so še vedno lahke. Poslušam glasbo. Moti me le nahrbtnik, ki preveč poskakuje in me desna naramnica pri vsakem poskoku podrgne po vratu. To moram popraviti, kako še razmislim. Ni hujšega, če te nekaj od opreme moti na vsakem koraku, še slabše pa je, če nastane odrgnina ali poškodba. To te lahko oddalji od cilja, ali ti celo prepreči priti do njega. Most, le v kateri kraj pelje cesta preko njega. Med prečkanjem mostu opazim modrino vode pod vejevjem ujetim na steber mostu. V tej modrini je nešteto rib. Obstanem. Tega pa res nisem pričakoval. Uživam v trenutku, ribe pa se prestrašijo moje sence in se umaknejo pod vejevje. Fotografiram, nekaj, predvsem manjših, je še na planem in tečem dalje. Cesta se rahlo vzpenja. Ugledam znano vas, vendar se ne morem domisliti imena. Desno ugledam cerkev, ki je v Grižah. Katera vas se drži Griž. Obcestna tabla, Migojnice. Hitro sem skozi vas, tu je le kilometer, dva, asfalta, dosti manj kot po prejšnji trasi. Hribov ne vidim, v megli so. Tečem in se poskušam orientirati, kje bi bilo dobro zaviti levo. Sredi Griž je cesta levo, obstanem in poskušam najti markacijo ali kaj podobnega, kar bi me pognalo po njej. Nič. Nadaljujem po glavni cesti. Lesena tabla po krajšem spustu oznani da je levo tri kilometre do Homa. Tu je zadnji čas, da zavijem. Mislim da sem že precej preveč proti Preboldu in si po nepotrebnem daljšam traso. Gre mi zelo dobro. Tečem po asfaltni cesti, kar mi ni najbolj všeč, ampak kakšno vzporednico bom našel kasneje, danes je potrebno določiti okvirno smer, finese bom pilil na naslednjih vadbah. Vzpenjam se proti Homu, čez travnik, kar precejšen vzpon, katerega noge ne zaznajo kaj prida. Pljuča, da, malo težja je sapa, noge pa gredo same od sebe. Zakaj ni vedno tako. Kaj je danes drugače? Sem storil kaj posebnega, sem kaj pojedel ali spil, danes, včeraj? Ne najdem odgovora. Sedaj sem v megli, videti ni veliko in težko se orientiram, ampak so markacije in ni problema. Pridem do smerokaza, ki kaže proti Kamniku, Golavi, ter Mrzlici. Mrzlica je tri ure in pol hoda od tu. V megli se sliši glasba. Prihaja s koče na Homu. Šele čisto pod vrhom opazim cerkev in dom na Homu. Vstopim na okrepčilo. Pol litra brezalkoholnega piva me hidrira in povrne malo moči. Košček turškega medu, to le še dopolni. Pogled se mi ustavi na stenski uri. Pet do tri popoldan. Čez uro in pol bo tema. Z roko sežem v nahrbtnik da preverim naglavno svetilko. Roka tipa v prazno. Do Mrzlice pa še tri ure in pol hoda, glede na to da je ves čas hrib, lahko računam na dve uri kombinacije tek-hoja. Če je seveda označba realna. Ni mi všeč, tole mi za vraga ni všeč. Ne bom šel po markacijah, ubral jo bom, proti Matkam in Preboldu, kar počez, tule s Homa približno vem smer. Če pridem pred temo do Prebolda, lahko grem po cesti v Trbovlje. In jo mahnem, navzdol, čez dva travnika v levo preko gozda, na naslednjem travniku pridem do markacije. Nasproti mi pride planinka in povprašam jo od kje prihaja. Z Golave pravi da gre, dvajset minut je do vrha, in da ja, tisto v dolino je Prebold, cesta , ki se vije po dolini, pelje čez Podmejo v Trbovlje. Hvala. Kaj sedaj? Dvajset minut v breg in nato najti pot počez do Podmeje. Se spustiti v Prebold in po sivi kači 15 kilometrov do Trbovelj. Do sem sem porabil dvajset minut, še več kot uro imam do teme, se pravi da pridem do vrha Golave v dvajsetih in mi ostane, še skoraj ura pred temo. V tej uri pa moram priti do znanega terena onkraj Mrzlice, ki ga lahko oddelam v temi, če bo potrebno. Poženem se v breg. Sledim markacijam. Vzpenjam se, gor in gor. Kmalu pridem do naselja nekaj vikendov in hiš. Table, pravijo isto kot pod Homom. Mrzlica še tri ure in pol. Očitno sem naredil polkrog, in se vrnil na pot s Homa. Čas me priganja, za nazaj je prepozno, naprej je daleč. Poženem se po markacijah proti Mrzlici. Ne ostane mi dosti drugega. Tema bo kmalu, megla pa mi preprečuje orientacijo. Hitim in vsakič, ko pridem do sape tečem dalje. Pot se rahlo vzpenja in nekako polkrožno zavija dolgo časa v levo. Nato v desno in spet v levo. Kljub markacijam sem skoraj prepričan, da ne grem proti Mrzlici, ampak sem zavil nazaj proti Savinjski dolini. Vendar, sedaj je kar je, držim se markacij in čim hitreje premagujem pot. Bližajoča se tema mi daje moči in energijo. Še vedno sem v megli in ko se pot spremeni v makadamsko cesto, zavije levo navzdol, sem prepričan, da se vračam nazaj v dolino. Tečem in s kotičkom očesa opazim potko navzgor po travniku. Vrnem se in grem malo naokrog, ko više gori opazim na kolu sredi travnika smerokaz, Mrzlica. JUJUJUHUHU, na pravi poti sem. Le kako daleč je še? Bom ušel temi na neznanem terenu, brez luči? Če me ujame, se bom držal najširše poti in ji sledil do naselja, se odločim. Vendar steza pelje navzgor in v gozd. Kmalu se poravna in spet se da teči. Makadamska cesta, tečem. Markacije zavijejo z nje, navzgor, navzgor, navzgor. Imam občutek, da bi v tem času prišel na Triglav, ne le na Mrzlico. Pot se vleče, megla in mrak pa sta vse gostejša. Iztiskam vso energijo iz mišic in hitim. V slušalki, poslušam radio Rogla, prične hreščati. Na živce mi gre. Slušalko vzamem iz ušesa in jo pustim viseti na prsih. Spijem še zadnje požirke vode, ko me prešine. Radio Rogla šumi le okrog Mrzlice, malo pod vrhom. To mi da novih moči. Slušalko vtaknem nazaj v uho in se poženem navzgor. Hreščanje, ni več neprijetno. Megla se redči in kmalu se dvignem nad njo. Sem nad 800 metri višine. Pritečem na poševni strmi travnik. Razgledam se. Kriška planina! Sem sredi Kriške planine. Sedaj se lahko stemni, domov najdem slep. V dolino se spustim preko Čeč in v Trbovlje pridem v temi ob 17.30. Koliko kilometrov, sem naredil ne vem, ocenjujem pa da okoli 35 adrenalinskih. Toliko vznemirjenja pa samo rutinska vadba. Ampak tista kvalitetna, ko se pod pritiskom okoliščin prisiliš dati vse od sebe, brez da bi te kdo priganjal. Počutim se odlično! Naramnica nahrbtnika me je pošteno odrgnila. Mrzlica, samo 1122m, visoki hrib, ki je skozi čas vzela že mnoga življenja. Nanjo se da povzpeti iz najmanj 6 smeri. Iz Trbovelj, Hrastnika, Prebolda, Žalca, Liboj, Laškega, in povsod je več variant. Z nje je čudovit razgled, daleč naokrog se vidi, po bližnjem hribovju in dolinah, po oddaljenem gorovju in deželah. Po pripovedovanju so v času rimskega imperija, ko je bila v teh krajih dežela Norik, Rimske legije prodirale dalje proti severu. Preko hriba se je podala rimska četa. Bil je jesenski večer, prišli so na vrh in si ogledovali v sončnem zatonu prelepo deželo, ki so jo osvajali. Dolina pod njimi, z reko, ki se je vila po njej in redkimi naselji iz katerih se je sukal dim, jih je še posebej prevzela. Ravnina pod vrhom je bila primerna za tabor, utaborili so se, in pripravili na nočenje. S severnimi vetrovi pa je izpod Alp prišlo zimsko neurje. Temperature so močno padle, snežni vihar jih je zasul, in legionarji so zmrznili. In ime se je ponudilo samo. Mrzlica. Zadnje življenje je vzela letos. Možakar je v zimski noči zašel in zmrznil. Na videz nedolžen hrib, če ga obiščeš podnevi in ob lepem vremenu, je ob vremenskih spremembah zahrbten in krut. 2.12.2011 Dve uri dopusta, mi na petek podaljšajo čas za vadbo ob dnevni svetlobi. Proti Celju seveda. V ponedeljek sem bil na skupinski vadbi v Fitnes centru Spin na Izlakah, kamor zahajam že več kot leto dni in moram reči, da se mi je celotno telo okrepilo, predvsem pa trebuh in hrbet. Krepak osrednji del telesa, je za dolgotrajen tek pomemben, tako z vidika preprečevanja poškodb, kot za lažje premagovanje naporov. Torek in sredo sem tekel približno 10 km, začetek v hrib proti Čečam, nato po razgibani cesti proti Podmeji, in nazaj v dolino Trbovelj. Ti kratki enourni treningi me držijo v dobri formi, hkrati pa me ne izčrpavajo in se lahko regeneriram. Danes pa je petek in v Čečah se zazrem proti Mrzlici. Pa je ne vidim, ker je v megli. Ta se prične malo nad Čečami in tam je danes nebo. Zato se odločim da tečem po poti vezistov in kurirjev mimo Vrharja do vikendov na Podmeji in na pričetku vzpona pod Kriško planino, zavijem za Marijo reko, ter tečem po poti proti Migojnicam. Na nahrbtnik sem dodal elastičen trak s sponkami katere zapnem na prsih. Nahrbtnik ima zapenjalni pas nad prsmi in okrog pasu v ledvenem predelu, dodal pa sem elastičen pas pod prsmi, tam kjer običajno nosimo pas merilca srčnega utripa. Upam, da bo dodaten pas umiril poskakovanje nahrbtnika. Že na prvem resnejšem vzponu mi mečne mišice zategne v bolečo bulo, trdo kot kamen. Na ravnem delu se ustavim in pričnem z masažo meč. Tako jih omehčam in ogrejem. Spet tečem tokrat lahkotneje. Pospešil bom, ko se mišice ogrejejo. Očitno jim bom moral podariti več počitka. Pravzaprav bi moral teči več po ravnem. Ampak v Trboveljski dolini ni ravnine. Kamorkoli se obrneš je najprej breg. Edino ob glavni cesti, ampak tam je pozimi kot v plinski komori. Torej ostanejo le bregi. In mišice tega ne razumejo, sploh ne meče. Verjetno zato, ker so najdlje od možganov. Kmalu sem mimo vikendov, kjer zavijem na gozdno cesto. In tu se prične poezija teka. Rahlo valovita gozdna cesta, se vije po pobočju nad Savinjsko dolino, tam v daljavi za kamnolomom v Veliki Pirešici, se pod oblaki kažejo sončni žarki, ki vabijo v svoj objem. Na misel mi pride da današnjo vadbo poimenujem tek Proti soncu. Tako dam vadbi poseben čar in energijo. Kljub močnemu vetru, ki se zaganja v gola drevesa in žvižga po pobočju je toplo, precej se je ogrelo, iz minusa v preteklih dneh je prišlo do plus osem stopinj, kar je super za kratek rokav. Uživam. Bukov gozd, pogledi in valovitost gozdne poti mi odgovarjajo. Tempo se menjava. V kratke vzpone pritisnem, da sem na vrhu prav zasopel, ter na spustu, ki sledi dihanje spravim v ritem. Takšno menjavanje ritma s šprinti, me nabije z energijo in telo prebudi do zadnje celice. Spoznavam pot, ki je danes brez megle videti enostavna in prijazna. Po stezi se spustim do makadamske ceste, kjer sem v nedeljo skoraj zgrešil odcep. Malo više ob cesti je stara propadla kmetija, katere v nedeljo sploh nisem opazil, pa sem tekel nekaj metrov stran. Danes mi je znana. Tukaj mimo sem tekel pred štirimi leti v Ruše. Tu se pot razcepi. Desno navzdol in levo v breg. Danes grem levo, naslednjič desno, se odločim. Pot me vodi proti Homu, sedaj vem kje sem in ni mi všeč, saj vem da me čaka vsaj pet kilometrov asfalta, zato se odločim in sredi gozda zavijem desno po vleki. Želim priti do Migojnic po poti skozi gozd. Zdi se mi da mi gre dobro, da je smer prava, saj imam Hom na levi. Tako tečem in se veselim nove poti, ki je tekaško ustrezna, razen psa pri osamljeni hiši. Srednje velik črn pes je grdo kazal zobe, se zaganjal in renčal. Drža njegovega telesa je nakazovala strah. Spodvit rep, nizko držeč zadek, skok nazaj ob vsakem mojem gibu z roko. Bil je zmeden, nevajen situacije, sploh ni vedel kaj bi. Tod mimo ne hodi veliko ljudi, če sploh kdo in to se mu je poznalo. Nič mu nisem zameril, poskusil je biti dober čuvaj. No in ko pritečem skozi naslednji gozdič, bi po moji oceni moral biti že blizu Migojnic in s tem blizu poti ob Savinji. Pa nisem bil. Bil sem na južni strani Homa in naredil sem lep ovinek v desno in nazaj pod Hom. Tako sem si prihranil le kakšen kilometer asfalta in naredil mnogo daljšo pot. Ampak v tem je čar. Pokličem Tino, ki me je čakala v Celju in ji povem, kako je na stvari. Ni bila posebno razočarana, saj si bo višek časa vzela za obisk trgovin. Vsakemu svoje veselje, pa je mir v hiši. Preostanek poti je tek po znani poti, nič posebnega, le štiri kilometre pred Celjem sem imel dovolj teka. Majhen možic, ki mi ves čas sedi na levi rami in ga imenujem Škrpicelj še iz mladostnih let, mi je pričel prišepetavati neumnosti. »Dosti je teka za danes, preutrudil se boš, spet ne boš za nikamor, daj raje se malo razhodi do Celja.« Seveda sem mu razlagal, da lahko hodiva do Celja te štiri kilometre celo uro, ali pa jih pretečeva v dvajsetih minutah. On pa spet: » Pa kaj je to ena ura. Tina bo še vesela, bo imela več časa za obisk trgovin, december se je začel in ogledati si mora darila, tebi pa je bolje, da se sprehajaš ob Savinji kot po štacunah.« » Dej ne bom se vlekel, se mi ne ljubi, po drugi strani pa hočem teči tudi po tridesetih kilometrih, da si natreniram možgane in tebe, da gre lahko še bolje in še hitreje.« »Pa saj to si že večkrat dokazal, danes pa se le malo odpočij, težak teden in mesec poln vadbe je za teboj. Petek je danes oddahni malo.« Že sem ga hotel kresniti po mali betici, kar mi seveda nikoli ne uspe, izgine kot kafra, edino zdravilo zanj je, da ga ignoriraš. Nasproti mi priteče tekačica in mi preusmeri pozornost s Škrpicla. Bila je manjše skladne postave, lase spete v čop, pozornost pa je pritegnil njen obraz. Bil je velik in okrogel kot polna luna in nikakor ni sodil k telesu. Bliže sem bil Celju, več tekačev sem srečeval, najbolj pa sem se razveselil Nataše, odlične ultramaratonke iz Celja, ki je bila na večernem treningu. Seveda ni šlo brez kratkega čveka, z razveseljivo novico, da se 10.12. udeleži trekinga po Knapovski poti, katerega organiziram. Predah in dobra novica, mi je dal novega elana in preostale tri kilometre, se je Škrpicelj potuhnil, jaz pa sem odtekel preostanek z lahkoto. S Tino sva se odpeljala v center Celja, kjer sem si privoščil Jufko z mešanim mesom, brez omak, samo meso, solato in paradižnik. Zraven sem pil coca colo. Vem skregano z vsemi pravili, ampak dobro dene. Nahrbtnik se je obnesel odlično, ni več poskakoval in ugotovil sem, da me ne drgne po desni strani vratu, če dodaten elastičen trak napeljem na levi strani čez nosilno naramnico, na desni pa pod njo. Malenkosti nam olajšajo življenje in predvsem tek. 4.12.2011 Pot do Mrzlice je od danes dokončna. Ker se nočem odpovedati prelepemu teku ob Savinji vse do Migojnic, sem danes v Migojnicah pot nadaljeval naravnost proti Zabukovici, in naprej za Mrzlico. Ko sem prečkal most preko Savinje in gledal hribovje pred seboj, se mi je posvetilo. Cerkev na levi je cerkev nad Kasazami, stolp za njo Malič nad Šmohorjem, pred menoj Bukovica, zadaj Gozdnik, naravnost Kamnik za njim Mrzlica, še bolj desno Hom. Kar naenkrat mi je slika postala razumljiva in pot se je odprla sama od sebe. Všeč mi je predvsem, ker se da preteči v večini, tja do 900nadmorske višine, tekaško pot želim v večjem delu, pa vendar ne po glavnih cestah. Od Zabukovice se pot strmo dviguje, dihal sem globoko, vendar sem vztrajal pri teku. Zanimivo danes meč nisem čutil, so se pa upirala stegna. Škrpicelj si je želel hoje, a mu nisem popuščal. Vztrajal sem in nadaljeval s tekom v breg. Že zato da bom lahko napisal tekaška pot, katero lahko dobro treniran tekač preteče skoraj v celoti, moram vztrajati. Ne gre pisati nekaj na pamet. Že precej utrujen, razmišljam, da si na prvi ravnini postrežem s pijačo iz nahrbtnika, ampak ravnine ni hotelo biti. Voda. Cev je bila speljana iz pobočja in iz nje je tekla voda. Sveža, hladna. Tu mimo ne grem. Škrpicelj se mi reži, češ da je zmagal, ampak saj so tudi na tekmah okrepčevalnice, torej so lahko tudi med vadbo, mu odgovarjam. Samo odžejam se in se zapodim v breg. Pot gre precej višje kot sem pričakoval, precej sem se že dvignil, Kamnik na desni je pod menoj. Težko je, vse se upira, noge pa gredo v taktu naprej. Boli, ampak kdor misli, da bo ultre tekel brez bolečina, naj raje niti ne začne, se spomnim pogovora z Zdravkom. In je lažje. Ko se spomnim Zajca, ki vsak dan vstaja ob štirih, zaradi tekaškega treninga in potem zmaga Balaton, me je skoraj sram, da se po nekaj kilometrih hriba pričkam s Škrpicljem. Čudovite ljudi poznam, večina njih so tekači, ultraši. To so dobri, vztrajni in trmasti ljudje, vedno si postavijo cilj in mu sledijo, do zmage. Poškodba je edino, kar jim lahko prepreči zadano, edino opravičilo. In zanimivo, nanje se spomnim v trenutkih kot je tale, sredi hriba in bolečin in si jih zamislim, da tečejo ob moji strani. David, Ečo, Matej, in mnogi drugi, s katerimi sem že imel čast in priliko teči, mi stojijo ob strani v težkih trenutkih. Le kako bi Marjan šibal v tale breg, kateremu začne leteti šele, ko zagleda breg. In je lažje,mnogo lažje. Saj bo zmanjkalo tudi tega brega. Ga ni hriba na svetu, ki ne bi imel vrha, hehehe. Moram se zasmejati tem mislim. In tudi danes se je pot poravnala, sem vedel da se bo. Kako lepa tekaška pot je tole. Od samega Celja pod sam vrh Mrzlice se da odteči. Že razmišljam o kakšni prireditvi, ki bi tekaško povezala Celje in Trbovlje. Najstarejša še stoječa hiša v Trbovljah je lovski dvorec Celjskih grofov. Lahko bi priredili tek imenovan Grofje gredo na lov. Začetek v Celju, cilj pred lovskim dvorcem v Trbovljah. Nekje 27 kilometrov in 800 višincev. Prireditev bi bila lahko pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko je lepih srednje dolgih tekaških prireditev v naravi bolj malo. S temi mislimi pritečem do konca poti sredi pobočja. Fak. Jezen sem. Pa tako lepo je bilo, preveč, da bi bilo res. Nadaljevanje preprečuje globok usek v hrib, ki ga razkolje na pol, nadaljevanje ni možno. Pa sem opazil niže doli, da je ena pot zavila levo gor. Seveda ta je bila položnejša in Škrpicelj je res zmagal, ko sem drugo pot namerno prezrl. No, ko se podam z gradu na grad, bom šel po njej. Tek Grofje gredo na lov, pa bo še malo počakal. Mahnil sem jo naravnost po gozdu v breg, kjer tek ni bil mogoč, prišel na cesto pri Mrzlici in jo tekaško užgal v Trbovlje. Naredil sem dobrih 25kilometrov in okrog 800 višincev v 3urah in deset minut. Zakaj si dam toliko opraviti ravno s prvimi tridesetimi kilometri poti od devedesetih. Lahko da jih bo manj ali več. Zato, ker bom pričel s tekom ponoči, sredi noči bom štartal na Celjskem gradu in prvi del poti opravil ponoči, pravzaprav večino, saj je pozimi tema kraljica dneva. Všeč mi je besedna zveza : » pozimi je tema kraljica dneva.« Se pravi moram prvi del poti poznati kot svoj žep, da ne bo nepotrebnih zgubljanj. Lahko se zgodi da se višje na pobočjih temi pridruži še megla. Še en razlog več, da pot dobro poznam. Seveda bom povabil tekaške kolege, da se mi pridružijo, ampak običajno ostaneš pri takšnih podvigih sam. Pa ne zato, ker nihče noče, ampak ker imajo večinoma svoje plane in podvige, službe in družine, ter je težko usklajevati vse dejavnosti. Tako bom najbolj verjetno na poti sredi noči sam. No in malce bolje se počutim, če mi je vsaj okolica znana, če že medvedov ne kličem po imenih. 5.12. Ponedeljek, zjutraj sem težko vstal, ker sem včeraj pisal do 0.30, ampak čez dan se je zaspanost izgubila, sploh zvečer na fitnesu, ko nam je Igor pripravil odlično krožno vadbo za moč. Morda omenim le rahlo zajedljivo opazko Igorja. Ko me je na vadbi vilo in je bilo težko po ne vem koliki ponovitvi je Igor pripomnil: »Kaj je Leon, greva teč na Mrzlico?« Mislim, da mu ni všeč, ker sem vadbo pri njem zmanjšal na en obisk tedensko in povečal količino teka. Po tuširanju sem šel spat in sem spal kot dojenček. 6.12. Miklavž, jujujuhuhu. Ker sem bil vse leto res priden, mi je prinesel suho sadje oblito s čokolado, pa seveda špic parklja z rozinami za oči za tistih nekaj porednih dni. Ob treh po službi tek. Sončno. Odločil sem se, da bom danes tekel na »izi«, od Čeč do Podmeje, kjer je rahlo valovita cesta. Do Čeč, kamor je pol ure vzpona s hojo, bom hodil, s Podmeje, ker je navzdol, bom, če mi bo telo dopustilo malo stopnjeval hitrost. Takšen je bil načrt regeneracije in priprav za Knapovsko v soboto, ki bo malo daljši trening, pred izpeljavo zastavljenega projekta z gradu na grad. No šlo je pa povsem drugače. Ko sem jo mahnil po prvem najbolj strmem travniku, Piškuc mu pravimo, mi je šlo super. Meče so ostale prožne in sproščene. Vrh travnika je cesta, navkreber se ve. Pa pičim en šprint. Sedaj je super, ko so zabiti količki za pluženje in si z lahkoto zadam določeno dolžino. Tekel sem v breg dokler mi ni pošla sapa. Dovolj bo, sem si mislil, če boš tako nadaljeval boš do sobote crknjen konj, ne pa kasač. Ampak količki so vabili, tako da sem do Čeč delal šprinte na najbolj strmih delih, po manj strmem pa sem lovil sapo in hodil. Od Čeč naprej sem si prepovedal norenje in sem tekel z zmernim tempom do Podmeje. Danes se me je Škrpicelj lotil z druge plati. Ponavadi mi teži naj neham, danes pa bi škrat škrpiceljski tekel še. Ne, ne boš. Regeneracija je danes in pika. »Pa bi lahko še malo gor do lovske skočila,«me je nagovarjal, »poglej kako odlično ti gre, prav z lahkoto si pretekel zadnje ovinke, zdaj pa že dol. Brez veze.« »Ne grem več kot sem si zastavil doma, in konec!« »Dej, dej, kaj pa je to, tele tri ovinke, pa gor nekaj spiješ in nazaj.«In ko sem že skoraj podlegel njegovemu prigovarjanju, sem se spomnil, da pride hči na kosilo ob štirih. Ha, ne grem, zavijem v dolino, pospešim tempo in res lahkotno odtečem do doma. Navzdol seveda. Počutje po vadbi in tuširanju je bilo odlično, še bolj po kosilu z Darjo, najbolj pa po snidenju s Tino. Tako da sedajle ob 21:59 dobra volja in odlično počutje še vedno drži svoj visoki tempo. Lahko noč. 7.12.2011 Ravnokar sem pojedel štiri francoske rogljiče s čokolado. Sveže pečene. Tople in dišeče. Tolažba ? Ne počutim se nič bolje, le trebuh je napet in preveč poln. Vsaj nekaj. Jutro je bilo zoprno in le s težavo sem se spravil iz postelje ob 6:20, namesto ob šestih. Gumbu dremež se ni bilo moč upreti. Do sedmih sem se umil, obril, oblekel, se odpeljal 4 km do pekarne po zajtrk in nato šest kilometrov nazaj do službe. Med malico sem se prijavil na Božičkov tek, 16. decembra. Tina ima na ta dan rojstnega. Tako sploh ne vem, če pojdem. Ampak startnino bom plačal in tako prispeval sedem evrov za Rdeče noske. Naj se otroci med zdravljenjem vsaj malo nasmejejo. Vse bi dal med zdravljenjem Veronike, moje hčerke, da bi se lahko smejala v svojem kratkem življenju. Služba se je vlekla, občutek utrujenosti in brezvoljnosti pa večal. Napisal sem dopustni list za jutri in petek, ter ga odnesel šefu. Ugotovil je, da res slabo izgledam in podpisal. Ne razumem, kaj je botrovalo k tolikšni brezvoljnosti. Običajno sem zadnji teden do polne lune naspidiran na polno. Lahko, da sem le utrujen, samo da ni kakšna viroza. Letos je sicer še nisem imel, kar je skoraj leto dni, ampak najraje udari, ko je najmanj treba. Sem pa danes določil datum teka. 22. ali 23. decembra se bo zgodilo, razen v primeru res neugodnih vremenskih razmer. Trasa je znana, datum tudi, samo še vadba. Ampak takole v fotelju z rogljiči ne bo šlo. Slaba vest me daje. Škrpicelj me kljuva, danes je bil na urniku deset kilometrski tek. Morda sem pa ravno zato utrujen danes, ker preveč ubogam Škrpiclja. Danes spustim vse rolete, ugasnem vse naprave, ki bi lahko zmotile spanec, razmišljam tudi o hladilniku, ker močno brni, ko ga prime, se naspim in spočijem. Jutri pa je nov dan, naspan in spočit, tri dni pred polno luno in Knapovsko, bom poln energije. Spet tolažba? Občutki krivde? »Če me razjeziš, Škrpicelj moj, si spečem še štiri rogljiče!!!« 8.12.2011 Pisal sem do pol dveh zjutraj. Ne tole, eno drugo pisanje, ki bi ga rad končal in poslal na založbo, da vidim, je kaj upanja na izdajo. Nato sem zjutraj spal do pol devetih, in spet pisal do 15:30. Kosilo z mojo hčerjo Darjo. Nato pa v Ljubljano na sestanek športno humanitarnega društva Vztrajaj – Never give up. Fantje so me res razveselili, ko sem jim ob zaključku sestanka povedal za tale projekt, so se množično odzvali in so vsi po vrsti pripravljeni teči z menoj. Špica. Naj jih naštejem Matej, Aljoša, Primož, Srečko, Gregor in nenazadnje Miha, ki se še ni povsem odločil, je namreč bolj navdušen kolesar, kot tekač. No seveda je do starta še dobrih štirinajst dni in marsikaj lahko pride vmes. Včasih je to že nadležna viroza in nisi več zmožen opraviti takšno pot. Res sem vesel, če je kaj vredno, je dobra tekaška družba. Ima pa ta plat tudi svoje pasti. Če si sam, se ravnaš povsem po sebi. V dvoje se prilagajata med seboj, v kolikor pa je tekačev veliko, je veliko tudi prilagajanja. In vsak se poskuša pokazati in dokazati v čim boljši luči. Tako kaj hitro pride do pretiravanja in posledično do onemoglosti in odstopov. Že na sestanku sem jim dejal: » Hvala bogu, da samo jaz poznam pot, tako ne bo dirkanja.« Pa se bojim, da bo ravno to, da sem jaz vodja, pritiskalo name. In ker sem že po naravi nagnjen k pretiravanju, drugače ni mogoče biti ultramaratonec, zna biti na poti marsikaj. Sicer bi moral s svojimi leti in izkušnjami obvladovati položaj. Ampak, kadar tečeš s takimi odličnimi mladci, si kaj rad domišljam, da sem njihovih let. In seveda jim je treba pokazati vraga. »Ejejej, ne sanjaj, stari!« se oglasi Škrpicej. Ja, glej ga zlomka, sedaj mi pa že pri pisanju modruje. 9.12. Želim si, da bi lahko napisal, kako priden sem bil danes, kakšen trening je za menoj, pa ne morem. Lagati pa ne gre. Ne zaradi bralcev teh zapisov ampak zaradi mene samega. Lažeš sebi, nikoli drugim. Ker sem dokončeval roman, ki ga ustvarjam poleg tega, nikakor nisem mogel odložiti prenosnika in sem zaspal proti jutru. Spal sem do pol enajste, pravzaprav me je zbudil klic Zvoneta iz Maribora, glede jutrišnje Knapovske poti, ki je v načrtu. Še dobro, da sem se dogovoril zanjo, me bo pognalo iz stanovanje na dolgi trening. No saj ni povedal nič določenega, le da mi zvečer sporoči, če se nam pridruži. Naslednji klic je bil od Zdravka iz Slivnice oziroma Radizla. Obvestil me je, da se nam jutri pridruži. To je zagotovilo za smeh. Vedno razdreva nekaj veselih in se potem smejimo še dolgo po končanem treningu. Imel pa bom tudi priliko, da ga osebno povabim na pot z gradu na grad. Morda ga navdušim, če seveda nima drugih planov. Ker ima plane daleč naprej začrtane. Že na koledarju 2012 nima skoraj nič prostega. Tudi Natašo povabim. Ne smem pozabiti na Davida in Marjan. Sicer so to le sanje, ampak če se nam pridružijo vsi našteti, takšne ekipe ni spravil skupaj nihče pri svojem podvigu. Morda pa le. Božični čas zna biti čaroben. Do tedaj pa bo treba vaditi po pameti. In spraviti telo nazaj v formo izpred meseca dni. Upam, da bom dobro natempiral vadbo. Jutri prvi premik. Sicer pa razmišljam koliko koristi sem si naredil s počitkom. Tri dni brez teka. Saj ni tako veliko. Po drugi strani sem pa dokončal pisanje o mladem fantu in družinskem nasilju, in mi misli ne bodo več uhajale tja. Sedaj se res lahko popolnoma z dušo in telesom posvetim temu projektu. Danes bo treba prej v posteljo, pa budilke ne smem pozabiti nastavit. Lahko noč. Zasavska SV. Gora, stoletja znana po čudežih in dva v enem dogodku sta se zgodila tistega dne, na sončno sredo leta gospodovega 1817. Ampak lepo po vrsti. Rozalija je bilo pridno dekle, okrog devetnajst let je imela, okrog zato, ker v tistih časih ni nihče natančno vodil evidence o rojstvih kmečkih deklin. Lepotica je bila, pa vendar se je snubcev manjkalo. Le kakšen, ki ni mogel dobiti druge, zaradi pijančevanja ali drugih zablod, bi jo vzel za ženo. Njen lep obraz je z lasmi spetimi v kito zaključevala ruta. Kadar je hodila po domačem dvorišču je bil njen korak sproščen in siguren. Tudi do cerkve je znala pot na pamet. Kam drugam v svet pa se ni podala, saj je bila slepa. Slišala je za čudeže na zanjo precej oddaljeni Sv. Gori, in močno si je zaželela oditi tja in moliti za vid. Oče je imel Rozalijo zelo rad, vendar sredi težkega kmečkega dela ni imel časa za pot. Zato se je obrnila na župnika. »Oče lepo vas prosim spremite me na SV.goro, lepo prosim.« »Dekle drago, rade volje, vendar sem že v letih in takšna pot bi mi vzela preveč časa, če bi jo sploh zmogel. Poleg tega me čaka ogromno dela v fari.« » Oče, prosim ne odrecite mi tega, to je moja zadnja možnost, da nekega dne zaživim normalno, da vas, ata, mati in ostale vidim tudi z očmi.« Župniku je bilo za Rozalijo hudo, bil je dober mož, vendar v takšne čudeže kljub globoki veri ni najbolj verjel. Verjel je v trdo delo in poštenost, kar je večini ljudi v tem času zadostovalo. Ni hotel in ni zmogel zavrniti jo popolnoma, zato je dejal: » Glej Rozalija, ker sem star in opešan, težko hodim, za povrh imam še obilo dela, grem s teboj na Sv. goro molit, ako ti uspe najti vprego, ki nas odpelje in vrne domov v istem dnevu. En dan me lahko fara pogreši.« Rozalija vsa srečna poišče roko župnika in jo ponese k ustom ter poljubi. Resnično hvaležna je bila, ker jo ni zavrnil. Ko je stopila iz cerkve je sedla na kamnito stopnico pred njo in se zavedla, da je skoraj nemogoče, skoraj čudež, najti vprego za pot. Pri hiši so imeli vole za delo. Le najpremožnejši kmet Franc je imel konje in vprego in njemu ni bilo mar za revno rajo. Rozalija je razmišljala in se domislila. Franc je imel sina Janeza, ki je bil sicer pridanič in je Rozalijo že večkrat zalezoval in vabil na seno. Do sedaj ji ni storil še nič hudega, Rozalija pa je vse skupaj jemala kot šalo. V nedeljo po maši je sedla na klop pod lipo v bližini cerkve. Vedela je, da Janez ne bo mogel mimo ne da bi se obregnil vanjo in takrat izkoristi priliko za prošnjo. » O Rozi, a name čakaš,« se je pošalil Janez. »Nate Janez, nate,« je smeje se odvrnila ta. »Prosim sedi poleg mene, prošnjo imam zate.« Sedel je poleg nje in poslušal njeno prošnjo. Dolgo je molčal, dolgo premišljal in nazadnje rekel: » Glej Rozi, takšna pot ni kar tako. Z očetom bom moral lepo govoriti in ga prositi, dobro veš, da tega ne maram. Še zase ne, kaj šele za tuje. No, saj ne rečem, da si mi tujka, ampak tako blizu si pa spet nisva. Če bi si bila malce bliže….« In je umolknil. »Povej do konca Janez, kar povej.« »No, takole je, danes je nedelja in če jutri zvečer prideš na senik, kamor sem te vabil že večkrat, v torek naprosim očeta in vaju z župnikom v sredo popeljem na Sv. Goro z vprego. Premisli in če prideš… Čakal te bom.« Janez je vstal in odšel. Rozalija je že sredi pogovora vedela, kaj bo hotel Janez, vendar je kljub temu nemo obsedela. Sedela je še dolgo, mirno, s sklenjenima rokama v naročju, v glavi pa je imela vihar. Naslednji večer se je podala na senik in s solzami v slepih očeh dala edino, kar je imela. Janez je držal obljubo, župnik tudi in v sredo zarana so se peljali z vprego proti Sv. Gori. Močan črni vranec je vlekel zapravljivčka z lahkoto. Bil je poln življenja in živahnega karakterja, malce žleht bi lahko rekli. Ampak bil je sijajna vlečna žival, ki je z odlično vleko poplačala vso žlehnobo. Gospodarja je vranec rade volje vlekel naokoli, pri Janezu pa se mu je upiralo, saj ga je vse prevečkrat brez potrebe ošvrkal z bičem. Dobre štiri ure vožnje jih je pretreslo in utrudilo. Rozi in župnik sta stopila po domačega župnika in vsi trije so stopili v cerkev sv. Marije. Župnika sta pokleknila pred oltar device in molila k njej za Rozalijo in njen vid. Rozalija pa je po kolenih krožila okrog oltarja in ravno tako naslavljala priprošnjo k devici. Janez je pred cerkvijo zapeljal v senco in poskrbel za vranca. Dal mu je zobi in vode, ter ga otiral s slamo. Pri tem je vranec rital in Janez ga je ruknil s kolenom pod rebra, da se je konj umiril in stal pri miru. Molitev v cerkvi je postajala vse bolj goreča in zamaknjena. Župnika sta se s čeloma dotikala oltarja, in glasno ponavljala prošnje. Rozalija je pod koleni puščala rdečo sled in s krvjo risala pot okrog oltarja. Potem pa…. Rozaliji se je zazdelo, da je postalo svetleje pred očmi, kot bi poletno sonce posijalo naravnost na veke, vstala je in se ozrla, zaznala je sence okolice. Solze so ji spolzele iz oči in med jokom se je zahvaljevala Mariji in Bogu za dobroto. Z vsako solzo, ki je stekla iz oči je videla jasneje. Župnika sta vstala spred oltarja in nejeverno pogledovala Rozalijo. Ta se je med jokom pričela smejati in solze sreče in veselja so zamenjale solze hvaležnosti. Stopila je do kipa device Marije in ji hitela poljubljati noge. Domači župnik je stekel k vrvi zvona ter pričel zvoniti čudežu v čast. Vranca pred cerkvijo je močno zvonenje vznemirilo in potegnil je vprego. Janez je potegnil uzde in ustavil konja. Skočil je z zapravljivčka in se stegnil proti zavori, da bi jo močneje privil, da bi voz ostal na mestu. Pri tem se je pripognil, ter zavrtel ročico zavore. Konj je za repom ugledal senco in ritnil. Usekal je tako močno, da se je kopito udrlo v lobanjo in Janez je z razčesnjeno glavo obležal ob vozu. Trznil je enkrat, dvakrat in za vedno obmiroval. Rozalija je z župnikom stopila iz cerkve. Svetloba jo je zaslepila. Ko je z roko zastrla oči, je ugledala Janezovo telo v mlaki krvi. Še enkrat se je zahvalila Mariji zase in jo prosila naj Janezu odpusti grehe, kakor mu odpušča tudi sama. 10.12. Danes je bilo treba vstati bolj zgodaj od prejšnjih dni. Petnajst do šest sem že sedel na školjki in se trudil opraviti potrebo. Ob sedmih je start Knapovske poti in ni dobro, če te po dobri uri pritisne na stran. Knapovska je zadnji dolgi trening pred načrtovano potjo s Celjskega na Ljubljanski grad. Obvezno britje, ker me v nasprotnem primeru med tekom sol in pot z svežim narastiščem grozno srbi. Z zaščitno otroško vazelinsko kremo namazati vse dele telesa, kjer lahko pride do trenja, predvsem med stegni in malo više, ter pod pazduhami. S trakom iz prve pomoči prelepiti bradavice na prsih, da ne bi končal Knapovske s krvavo tekaško majico. Toliko je za postoriti, toliko malenkosti in vse je pomembno. Nahrbtnik in oblačila sem pripravil že zvečer. Zunanja temperatura, ki naj bi se dvignila nekje do devet stopinj, mi da vedeti, da bom tekel v kratkih rokavih. Temu primerna je tudi oprava. Parkiram malo više od muzeja, ker je niže vse zasedeno. In se peš odpravim proti muzeju. Nasproti muzeja počenem, ker je prehladno za sedenje na klopci. Čakam. Udeležba Zdravka je skoraj zagotovilo za zamudo. Toliko ima opraviti sam s seboj, da mu vedno uide nekaj minut. Nataša je pripeljala štajersko ekipo, z rahlo zamudo. Da, pripeljala je tudi Zdravka. Iz avta je izstopil še Srečko. Pogrešam Marjeto, njegovo ženo, a ima službene obveznosti. Pa drugič, sva zaključila. Vesel sem ga bil. Dolgo se nisva videla. Pred dvema letoma, smo skupaj tekli Šentiljsko planinsko pot. Malo niže na parkirišču izstopi tudi Peter. Nisem opazil kdaj bi se pripeljal. Vseh sem bil vesel, kot vedno kadar obiščejo Trbovlje z namenom preteči in prehoditi Knapovsko pot, katere avtor sem. Vreme ni najboljše, ampak tudi najslabše ne. Vzpenjamo se proti cerkvi v Retju in bližnje hribovje se vidi. Triglava in Koralp v Avstriji danes ne bomo videli. Vrhovi Mrzlice, Partizanskega vrha oz. Planine, Čemšeniška so premagani v tempiranem času za krog osmih ur, kar je dober trening. Nisem še pravi. Tri dni počitka se pozna. V breg gre lažje, dosti več je tudi motivacije, ki pa je pogojena tudi z odlično družbo. Meče. Meče me bolijo od prvega vzpona na Klobuk do cilja. Ni mi všeč. To je znak, da se v mojem telesu nekaj dogaja ali se je dogajalo. Upam, da je mimo in bo šlo s počutjem navzgor. Samo štirinajst dni imam časa, da se spravim nazaj v odlično stanje, ko mi bo načrtovana pot v užitek, ne mučenje samega sebe. Na Čemšeniški planini se ustavimo v koči. Že na Podmeji smo se okrepčali v Lovskem domu, vendar le s pijačo. Tukaj bomo pojedli zavitek in dokončali pot s trinajstimi kilometri, kolikor jih je še pred nami. Sedemo za mizo, naročimo, med pogovorom jemo zavitek. Nasproti nas sede starejši možakar, s harmoniko v rokah. Oprta si jo in raztegne meh. Po nekaj tonih, Srečko in takoj za njim Zdravko zapojeta. Pri naslednji skladbi zapoje naše celo omizje. Srečko in Zdravko pojeta odlično, sam sem grozen pevec, vendar me v tem trenutku to ne moti. In očitno nikogar naokrog. Vzdušje je postalo tako pozitivno naelektreno, da bi samo zaradi takega trenutka naredil še petdeset kilometrov. Dobro vem, da se bomo današnje Knapovske spominjali po tem dogodku in rekli: » A se spomniš, kako smo zapeli na Čemšeniški.« V cilju vsi zadovoljni in nihče pretirano utrujen. Pomislek imam samo glede vedno slabšega stanja v pizzeriji. Kjer imamo običajno ob zaključku Knapovske analizo-zaključnico, bi lahko dejal lepo slovensko. Morda v prihodnje prestavim start in zaključek drugam. Zdi se mi pomembno, da družba po petdesetih kilometrih sede skupaj, popije pijačo, poje kakšno malenkost, kot je kos pice in izmenja vtise, se pošali, nasmeji in v dobri volji razide. Dogovorili smo se za Knapovsko v zimskih razmerah in se poslovili. Domov pod tuš in s Tino v Ljubljano. Vesel sem da mi je po 47km ter 2700 višinskih metrih ostalo energije še za vožnjo v Ljubljano. Razen bolečih meč, se počutim odlično. Premalo magnezija? 11.12. Počitek. Figo, ne pa počitek. Le kaj me žene, da drugi dan po 47km, spet želim teči. Celje – Trbovlje. 27km. Nedelja je in ves dan sem prost. Vreči stran dela prost dan? Ne, to pa že ne. Za Savinjo so noge težke in boleče meče še čutim. Ponoči sem se zbudil ves premočen, tako da sem moral sleči mokro majico in obrniti vzglavnik do jutra. Zakaj, ne vem. Počasi se ogrejem. Telo je utrujeno. Ni lačno, ni žejno, samo utrujeno je. Dihanje je še kar v redu, ampak, če malo bolj pritisnem, mi srce za ta napor preveč dvigne utrip. Včeraj sem celo pot zdržal v kratkih rokavih, danes sem računal, da imam manj energije in sem pod kratke dodal tanke dolge, kar je pod Mrzlico prišlo zelo prav. Prvič v tej zimi sem nataknil rokavice pri teku navzgor. Čudne stvari se dogajajo z menoj. Morda so le opozorila, da sem utrujen, da pretiravam. Opozorilni znaki, katere z lahkoto prezrem. Čeprav, ko me bo podrlo kot pred dvemi leti, potrebujem šest mesecev, da sem spet pravi. Zato sem spet prepričan, da bom naslednje dni počival. Počival in jedel. Beljakovine v obliki mesa, da se mi vrne vsaj nekaj krvoločnosti in želje po trganju kilometrov pod tekaškimi copati. En teden počitka, kot julija na morju. Popolna prenova. Samo zdržati je potrebno, potem pa se zadnji teden pred projektom s pametno stopnjevanimi teki vrniti v čim boljšo kondicijo. Tečem za Savinjo in danes je dovolj, da Škrpiclja grdo pogledam in molči. V Zabukovici me noge še vedno nesejo le na trmo. Saj sem bik, rojen maja. Trma in vztrajnost. Čeprav se pot ves čas dviguje, se resnični vzpon prične v Zabukovici. Danes na začetku klanca večkrat par korakov pohodim. Potem pa ugotovim, da postanem zelo utrujen med hojo. Zato vztrajam s tekom. In za čuda, sredi brega bolečine iz nog izginejo, svinec se stopi, in potem samo še tečem. Danes sem zavil levo, kjer sem nazadnje desno. Strma pot, ki v dežju nadomesti strugo hudourniku, se konča pod samim vrhom Mrzlice. Tukaj se ne da teči, saj je kanal od vode na strmini prenevaren in prenaporen. Je pa to trasa za moj projekt do Mrzlice za 23.12. Naj se asfaltni dečki malo potrudijo tudi v breg. Navzdol odtečem z lahkoto. Več kilometrov je za menoj, lažje tečem. Neverjetno, če ne poskusiš. No, pravijo tudi, da se ti tik pred koncem stanje izboljša. Upam, da še nisem tako daleč, hahaha. Jutri je pa ponedeljek, služba in fitnes. A nisem rekel počitek? 14.12. Nobenih sprememb, počivam že drugi dan. Če lahko tako rečem, saj zjutraj vstanem in grem v službo. Popoldan pa pridno opravljam gospodinjska dela, ker je Tina zaradi službe odsotna. Vmes pišem še roman na temo družinskega nasilja, ter urejam že napisane kratke zgodbe, da jih pošljem založbi, morda ugledajo objavo. Danes me je poklical Ečo, vprašal, če je kakšna sprememba in potrdil njegovo udeležbo. Torej v nobenem primeru ne bom sam. To je za nočno avanturo superca. Res sem vesel. No, kar se tiče počitka, že tri dni ne tečem in že dobivam željo po teku. Pa vendar se bom poskušal še kak dan zadržati. Za dobro opravljen podvig so potrebne spočite regenerirane mišice. Kar sem naredil v zadnjih dveh mesecih, bo prišlo do izraza le, če bom dobro regeneriran. Se pa spopadam z drugo težavo. Dlje počivam, bolj paše jesti. Porabe pa ni. Moral bom paziti. Že tako me bremeni 95 kilogramov, več jih res ne potrebujem. 15.12. Štiri dni brez teka. Počutim se iz dneva v dan bolje. Zjutaj ob sedmih si prepevam. Po težkih treningih si ne pojem ob desetih, kaj šele tako zgodaj. Da nisem še povsem spočit, me opozorijo stopnice v Sparu, ki vodijo do garaž v drugem nadstropju. To je hitri test. Iz trgovine z vrečko v rokah, z ne segretimi mišicami, čim hitreje do garaže v drugem nadstropju. In če so noge težke ter zabole, veš da z lahkoto počakaš še kak dan. Tudi jaz bom. Sicer sem imel namen na Božičkov tek v Ljubljano danes, pa so ga prestavili. Po drugi strani pa je deževno in povsem ugaja lenarjenje. Jutri ima Tina rojstni dan, tako da v soboto ne bo nič s tekom. 18.12. Snežna vadba. Tek po snegu in ledu. Mraz. Po stopinjah nič kaj bolj mrzlo kot pred štirinajstimi dnevi, od nič pa do minus dve. Ampak tale mraz je bolj mrzel. Kako? Nimam pojma, samo zdi se mi, da prihaja s pobeljenih vrhov in je zato bolj strupen. Šlo je v redu. Za Savinjo sem se predvsem ogreval, v hrib zašvical, in kljub občutku, da nisem ne vem kako hiter, je bil čas za zimske pogoje v redu. Meča so me še vedno bolela, ampak mislim da je to posledica mrazu, ko mišic nisem mogel dodobra ogreti. Trenutek starta se bliža. Še pet dni. Kako čas hiti. Mi je malo žal, da sem določil datum tako kmalu, vendar se je takrat ta datum zdel zeloooooo daleč. In sedaj je tukaj. Jutri grem v Ruše na gledališko predstavo igre, katero je spisala Tina in jo zrežirala. Tega sploh ne gre zamuditi. Bolje spustiti trening. Bo že. Če ne po dveh, pa po štirih. V torek me mika iti v Ljubljano na Krožnik. Rad bi se s pametnim tekom zadnje dni očistil nesnage, ki se je nabrala v meni pretekli teden, da spet postanem lahak in poln energije. Nikoli pa si ne znam natančno odgovoriti kaj je to pameten tek, ker ni dvakrat enako. Ne vem, za vse bo časa zmanjkalo in v petek je treba na Celjski grad, na start. Tudi spanje je pomembno, ampak ko se takole spravim zapisati nekaj besed, se čas odmakne in ko se vrne, ne morem verjeti, da ga tako dolgo ni bilo. Lahko noč. 19.12. Včeraj sem užival na gledališki predstavi v kulturnem domu Ruše. Šport za dušo. In telo oživi z njo. Danes pa malo bolj resna vadba. Po K-Rožniku iz dveh razlogov. Prvi ker potrebujem nekaj hitrejšega teka po ravnem in ker sem želel videti Davida in Andrejo , Marjana, Perota in Ireno, ter ostale pred novim letom in jim želeti vse naj v prihodnjem. Po drugi strani pa sem šel še zadnjič povprašat fante če se še kdo pridruži teku z Celjskega gradu na Ljubljanski grad. Davida ne bo. Enostavno je zasičen s tekom in potrebuje drugačne izzive, kot je celonočno tekanje v mrazu. Pero je pol pol. Pol da pride in pol da ne pride, težave s poškodbo ga bolj nagibajo k temu, da ne bi prišel. Marjan pa nikoli ne ve, odloča se zadnji hip. Že v nedeljo sem preizkušal copate z membrano. Težki so in po teku v njih me boli kita, ki vodi iz stopala preko gležnja na notranji strani. Lanskoletno zimo me je bolelo, pa nisem pogruntal od česa. Sedaj vem. So topli in dokaj udobni, povzročajo pa mi bolečino. No, mislim da se bom odločil zadnji hip. Potem je pa tako prepozno, da bi si premislil, kar je je in dokončati je treba kar se odločiš, v tisti obutvi, ki jo izbereš. Danes je bilo minus tri stopinje, v petek ponoči pričakujem še kakšno stopinjo manj. Oblečen sem bil res optimalno, med tekom mi je bilo toplo in ne prevroče. Brez rokavic, z buffom na glavi. Tek je bil srednje hiter, ravno pravšnji za dviganje pripravljenosti, z naglavno svetilko po Rožniku, še ena vaja za petek. Sliši se enostavno, toda kdor še ni imel svetilke med tekom več kot šest ur na glavi, ne ve, da le ni tako preprosto. Imel sem težave s prebavo. Kupil sem energijski napitek v prašku, ki ga je potrebno mešati z vodo. Predno sem odšel od doma sem popil napitek in pognalo me je, ter dodobra očistilo črevesje. Še dobro, da je bilo pred vadbo, ne bom ga več uporabljal, podarim. V načrtu imam le še četrtkov dobrodelni tek v Tacnu, za bolnega fantka. Ker so dobrodelni tek božičkov prestavili zaradi vremena na ta četrtek in se pokriva s tekom v Tacnu, sem se odločil, da grem v Tacen in tam prispevam za fantka. Za božičke sem že plačal štartnino in bom tako pomagal v obeh primerih. Da se teka s petka na soboto zagotovo udeležijo imam potrjeno od Mateja, Srečka in Aljoše. Se pravi smo Žabc, Ečo, Muc in semjul. Zanimivo in zabavno bo. 20.12. Nisem si mogel kaj. Po službi sem se odpeljal v Ljubljano na parkirišče pred ZOO. K-Rožnik. Tu pa tam se priključim tem simpatičnim in zelo dobrim tekačem iz Ljubljane. Ker je bilo to moje zadnje kroženje po Rožniku v tem letu sem s seboj vzel škatlico keksov in jih po končanem teku ponudil k ostalim dobrotam, katere so prispevali sotekači. Pol urce pogovora, voščila k Novemu letu, kar tam na parkirišču seveda, še zadnje povabilo Marjanu, Petru in Davidu in že se vozim proti domu. Do petka je še daleč in upam, da se tole tekanje okrog ZOO ne pozna preveč. 22.12. Četrtek. Danes pa V Tacen. Odteči nekaj krogov po ovalu policijskega stadiona v Tacnu in dodati v škatlico prispevek za zdravljenja fantka. S tem bom naredil več koristi hkrati. Pomagal fantku, napolnil svojo dušo, in očistil telo za jutri. Med tekom se v prvih km telo lepo očisti. S potom in sluzjo in nosu in pljuč. Tako jutri ne bo potrebovalo veliko časa, da se uteče. Moram priznati, da me je malce strah samih odličnih in mladih sotekačev. No, še vedno se utrjujem v misli doseči cilj ne časa, pustiti fantom naj teko kolikor žele, naj me njihovi hrbti ne izzivajo k hitrosti. To bi bila poguba za moje telo, kasneje verjetno tudi za psiho. S temi mislimi se vozim proti Ljubljani. Pokliče Marjan. Ker sem na teku po Rožniku spraševal za pot do Tacna, ga zanima kje sem in če vem kam. Na hitro mi razloži, najpomembnejši podatek je izvoz Brod, naj ga pokličem, če kje obtičim, pa da gre teč in se vidimo na ovalu. Vesel sem za takšne ljudi v mojem vsakdanu. Tema je, ko se pridružim nekaj vztrajnim tekačem, in krožimo. Samo deset krogov, sem si zabičal, jutri imaš podvig pred seboj. Bilo jih je štirinajst, pa še takrat sem moral uporabiti voljo, odgnati Škrpiclja z rame, in prenehati. Težko je končati s tekom, kadar mi gre dobro. In tole danes je morda potrditev, da sem dobro pripravljen. Nataša mi s sporočilom javi, da se žal ne bo mogla udeležiti našega štarta z gradu. Je žena in dobra mama dveh malih otrok, tako da jo spoštujem in več kot razumem. Se je pa postavilo drugo vprašanje, vprašanje prvega kilometra poti, ki je ne poznam. Poznam preko šestdeset kilometrov kot svoj žep, prvega pa ne. To rešim jutri, ko imam dopust in se naspim. Lahko noč ob 00:32. 23.12. »Kako glasni so avtomobili danes,«prva misel, ki sem jo registriral ob prebujanju. Pogled na uro me je umiril. Seveda je promet saj je ura že deset. Super. Prvi del načrta se je izšel. Spati čim dlje. In sedaj. Torba je pripravljena. Nekaj za preobleč, nekaj ploščic in gelov, ter turški med. Pa seveda rezervni copati. Dvojni. Ne vem kakšno bo na poti. Pred štirinajstimi dnevi je bilo še suho. Potem je zapadlo nekaj centimetrov snega, v nedeljo je bilo lepo shojeno, sedaj je pa znova snežilo po hribovju, tako da ne vem. Saj se bodo vozili tile copati in ne bo jih treba nositi. Brez spremstva, bi bilo povsem drugače. Predno se odpravim od doma, vedno pospravim in počistim. Tako je prihod domov še bolj topel. Saj med tednom poskušam sproti, vendar mi vsak dan ostane kakšna malenkost, tako da je ob dela prostih dnevih potrebno te malenkosti spraviti v red. Danes pa me bega, kaj naj storim najprej. Pijem čaj in razmišljam. Naj se najprej odpravim na Celjski grad in poiščem pot v dolino, ali pospravim po bajti. Ura je enajst. Časa na pretek, vendar moram biti ob 16:05 pred DM, kjer se dobim z Aljoško in Ksenijo. Gremo na radio Snupy dati intrevju. Nič najprej pospravim! Če enkrat zapustim stanovanje ga ne bom več pospravljal. Dobro urco je trajalo. Ampak sedaj sem zadovoljen. Majhna zadovoljstva in urejenost mi dajejo dodatno pozitivno energijo. Vozim se proti Celju, ko v daljavi ugledam grad. Obsijan v soncu. Kakšna veličina. Ob 24:00 s soncem sigurno ne bo obsijan. Verjamem pa v energijo fantov. Toliko pozitivcev na kupu željnih dokazovanja, mora dati rezultat. Parkiram na gradu in se sprehodim desno naokrog obzidja po navodilih Nataše. Kmalu ugledam markacijo s puščico ki kaže navzdol po potki. Pa je res enostavno. Vožnja v Celje se mi je zazdela odveč. Pot okrog gradu pa se je nadaljevala pod obzidjem. Radovednost in žilica raziskovanja, ki me tudi žene na mojih podvigih, me popeljeta po njej. Še dobro. Sredi grajskega obzidja obokana vrata zaprta z rešetko, na desni strani zidu markacija in pot v dolino, naravnost k Savinji. Torej je tole prava pot, Pelikanova, ne tisto tam nazaj. No se je vendar splačalo pripeljati v Celje in poiskati pravo pot. Takoj na začetku bi si nakopal sramoto in nezaupanje tekaške druščine. Sedaj sem miren. Vozim se nazaj v Trbovlje in misli mi vse pogosteje uhajajo k Intervjuju na radiu. Imam še uro časa. Domov pripraviti obrok ali skočiti na kebab. Prvo je delo, drugo postreženo. Prvo je kvaliteten obrok, drugo mašilo za želodec. Danes par ur pred startom si ne privoščim tega. Pripravil sem si zadnji obrok. Kako se to sliši, kot pred eksekucijo, zadnji obrok pred tekom. Pečene puranje zrezke iz prsi, in večjo skodelico pese z rdečim fižolom, ter zabeljene z jabolčnim kisom. Med pomivanjem posode dobim sporočilo. Aljoška je že pred DMjem. Saj manjka še 12 minut. Malo pohitim in ju srečam štiri minute pred dogovorjenim časom. Odpeljemo se v Zagorje na kavico, nato pa na sedež radia. Tam nas sprejme Milena in postreže s pecivom. V sproščenem pogovoru se pripravljamo na oddajo. Govoril sem precej, le kaj sem povedal in predvsem kako pa ne vem najbolje. Ampak danes ni čas za analizo. Danes je čas za dogodek. Tek s Celjskega na Ljubljanski grad. V kuhinji sedim pripravljen. Tekaške dolge pajkice, majica, anorak, pas za pijačo. Torba s potrebnim leži pred vrati. Telefon zazvoni, končno. Zadnje pol ure je bilo daljše kot cel dan. Srečko me pobere na avtobusni in skupaj se odpeljemo preko Podmeje v Celje. V Trbovljah je bilo minus dve stopinji, na Podmeji pa le okrog ničle, v Celju pa že minus tri stopinje. Mrzla bo tale noč. Srečanje z ostalimi tekači njihovim spremstvom na parkirišču železniške postaje je bilo prisrčno in nasmejano.Skupaj smo se z dvema avtomobiloma odpeljali na Celjski grad. Slikanje pred gradom je obvezno, nato start. Sedaj ni več umika. Ne bo lahko, to vem že na startu, novi sneg in mraz, nam ne bo v korist. Ko sem 7.12. določil datum je bilo hribovje brez snega, danes ga leži na vrhovih kar precej. Lučke iščejo pot v temi, na strmem pobočju z gradu proti Savinji. Shojeno in ledeno je, vendar lepo napredujemo, brez padcev se spustimo do reke. Čaka nas sedem kilometrov teka ob Savinji navzgor. Janezu sem predal opis poti in točk kjer naj nas čaka in v pogovoru z njim ugotovil, da mu kraji kjer bomo tekli najprej niso tuji. Največ smeha so požele rahlo nagajive pripombe bratov Markovič. Opozoril sem da je sedaj pravi čas za slikanje in podobno, ker smo še sveži, na zadnjih kilometrih bo malokomu če sploh komu padel na pamet fotoaparat. Miha se je z fotoaparatom pognal naprej vendar mu ni uspelo posneti sliko, saj smo že tekli mimo in naprej ko je bil pripravljen. Nato je seveda vzel stvari v roke Matej in se bolj potrudil, celo intervju med tekači je naredil, snemal, tekal naprej in nazaj, postavljal kratka vprašanja. Sam sem tekel spredaj, si ogledal vse podatke na Uri, čas, razdaljo, tempo, vendar je Matej aparat pospravil, preden sem jih lahko predstavil. Seveda sem jih nato naglas predstavil z obilico smeha s strani ostalih. Kilometri pa so leteli mimo. Miho je zaskrbelo, če se bomo sploh ustavili za kakšno malenkost, recimo malo potrebo. Seveda smo si privoščili olajšanje. Vendar Mihova zaskrbljenost le ni bila tako brez vzroka. Ponoči, na neznani poti, ko vodja teče spredaj svoj tempo med 5:30 in 6:00min/km, v mrazu, je lahko vsak postanek, pravzaprav lovljenje skupine muka. Ustaviš se in predno ga izza anoraka, majic in pajkic spraviš na plano opraviš, se urediš za nadaljni tek, zna preteči tri do štiri minute in skupina je daleč, že zelo daleč, sploh, če skupina nadaljuje z istim tempom. Lovljenje pa je lahko usodno za moči, ki jih potrebuješ proti koncu tako dolge preizkušnje. Počutil sem se odlično in po komentarjih in smehu sodeč ostali tudi. Poln moči in energije. Noč je jasna, nebo posejano z zvezdami, obrisi hribov zarisani s temnejšo črnino na obzorju. »Danes je lep dan ,« sem večkrat rekel naglas. Zavedal sem se nasprotja izjave, saj je bila noč. Toda današnji dan se je začel ob polnoči in lepše se ne bi mogel. Pritečemo do mostu v Migojnicah, ga prečimo, Janeza pa ni. Želim si fantom pokazati svoje znanje okolice in jim naštejem hribe okrog nas od leve proti desni, seveda se vidi ena figa, ampak občutek je dober. Tu je prva točka za okrepčilo. No, za nekaj so pa mobiteli le dobri. Izkazalo se je, da Janez pozna ta del Slovenije, ker ima tu blizu sorodnike in je vedel še za en most v Migojnicah, jaz pa ne. No našli smo se in okrepčali. Do Zabukovice in dalje proti Pongracu je Janez vozil za nami in nas spremljal. Že tu se je pokazala mlajša moč fantov, ki so se morali brzdati da niso stekli naprej s svojim tempom. Roko na srce, ne samo mlajša moč, tudi trenirani so vrhunsko. Seveda se pot skozi iz Celja vzpenja, čeprav človek nima tega občutka, tu pod Gozdnikom pa se dobi tudi občutek vzpona saj se cesta precej dvigne. Še dobro da je tema in se brega ne vidi. Če bi tekel sam bi na tako dolgi poti tole sigurno prehodil. Ampak pobje so že tekli v breg, ne smem zaostajati. Pogled na zavorne luči avtomobila, v katerem se Janez pelje na naslednjo točko srečanja, v dolini nam razkrijejo koliko smo se zares vzpeli. » Levo,« rečem glasno in predlagam da nadaljujemo po pobočju tristo metrov s hojo, saj je sneženo in strmo. Z makadamske ceste smo prišli na planinsko pot. Fantje sprašujejo o poti, odgovarjam jim prizanesljivo, češ malo gor, pa malo po ravnem, pa še malo gor. Saj ne vedo, tema je in hriba njihove mišice na zaznajo. No, ko se pot poravna in smo že precej visoko pod Mrzlico, jim rečem, še preden se spet zaženo v tek: » Nadihajte se fantje, sedaj se pa breg začne!« Verjetno jim je bilo malo lažje, ker niso poznali poti. Sam pa sem vedel za vsak kucelj. Kljub mrazu mi je bilo vroče, potil sem se. Pridruži se nam haski psička Luna, od prejšnje upravnice planinskega doma na Mrzlici. Spremlja nas na vrh in se izgubi. Na zadnjem vzponu pod Mrzlico, tam kjer so korenine je pričelo pihati. Blizu vrha smo, toda razmočenim telesom veter ne ugaja. Smuknemo pod teraso planinskega doma, se fotografiramo in takoj naprej. Ne gre stati spoten v mrazu in vetru. Snega je nekje deset centimetrov. Telesu bi bilo dobrodošlo deset minut počitka, morda malo sesti in se okrepčati. Mraz nam tega ne dovoli. Spuščamo se proti Podmeji štiri kilometre od Mrzlice, kjer nas pričakuje Janez. Teči je treba previdno, sneg in ledene zaplate, nam preprečujejo sproščen tek. Telo je ves čas napeto in mišice sunkovito reagirajo ob vsakem zdrsu. Do padca ne pride. Pri avtu se okrepčamo. Ugotovil sem, da nimam s seboj niti kaplje vode. Navadne vode. Popolna začetniška napaka. K sreči so se prijatelji sotekači bolj smotrno pripravljali na podvig. Vode imajo dovolj, tudi za pozabljivca, celo sendvič dobim. Vse kar imajo s seboj z nasmehom delijo med seboj. Kakšna skupina fantov, ponosen sem nanje, ponosen da skupaj premagujemo kilometre moje zamisli. Tečemo po asfaltni cesti mimo Jagra proti Lizi. Janez nam sledi z Matejevim karavanom, in Matej se priduša: »Zakaj ne pelje naprej in nas počaka, čisto mi bo sklopko skuril, pelji naprej, saj bom zmagal.« Seveda smo se smejali. Na Lizi zavijemo na gozdno cesto preko Partizanskega vrha, Janez pa se odpelje čez Medvednico na Vrhe, kjer nas bo počakal. Fantje še vedno teko ubrano, niti malo niso popustili, sam pa že vem da je tale tek s svojim tempom malce nad mojim. Vendar jim sledim, kolikor se da tekoče. Da bi jim vsaj malo popustil tempo jim pokažem luči na Sveti gori. Tako daleč so, da kar ni resnično. Mislijo da jih vlečem za nos. Sedaj sta Matej in Primož v ospredju in vlečeta skupino. Vem, da jima ni zadrževati koraka za menoj. Z Ečom sva zadaj, včasih se pridruži Miha, včasih Muc, spregovorimo kakšno besedo dve, nato pa utonemo v misli. Na vzponih vse več molčimo, vsaj jaz. Hranim sapo za tek, govorim lahko po ravnini ali navzdol. Kmalu smo na Vrheh, tudi na Planini ni bilo postanka, mraz je še bolj pritisnil in veter ni pojenjal. Od Celja do sem smo potrebovali štiri ure. Štiri ure je prehitro v idealnih razmerah za pol ure po moji časovnici, mi pa smo v zimskih razmerah prehitri pol ure. Ni dobro, ampak zaenkrat še leti. Na Vrheh se preobujem v copate z membrano. Če je na Mrzlici in Partizanskem vrhu takšna zima bo na Čemšeniški planini še huje. Višja je in njen greben bolj izpostavljen vetrovom. Tečemo in med pogovorom fantom povem štorijo, kako sem pri teku po Knapovski, ki se tu pokriva z našo potjo, komaj ušel strelom iz puške. Nad kolovozom je štala poleg kmetije, pod njim pa pašnik. In na spodnjem delu pašnika je kmet zabil tarčo, ter preko poti streljal z okna štale nanjo. Seveda sem počakal, da je prenehalo pokati in se je možakar prikazal iz štale. »Novo puško imam, jo moram umeriti,« je razložil. Tečemo po Valvazorjevi poti proti vznožju Čemšeniške. V bližini je grad Gamberk nad Izlakami, kjer je pisal Vajkard in od tod ime poti. Vzpon na Čemšeniško je vedno izziv. V zimi sploh. Pihalo je, noč se je vesila proti jutru in mraz je bil največji to noč, snega pa tudi čez petnajst centimetrov, brez gazi. Tokrat se je obrestovalo, da sem se vzpenjal zadnji. Pobje so mi utrdili pot. Sem pa občudoval Srečka z Barefootkami. Niti z eno samo besedo ni potarnal, pa ga je moralo v teh tankih podplatih in snegu pošteno zebsti. Tudi tu le fotka in hitro naprej. Čaka nas res strm spust z mnogo poti, zato spet stopim naprej. Glede na to da je pot po strmini skozi gozd in se seka z drugimi bi se kaj hitro zgodilo, da kdo odide na Trojane na krofe. Spet dolg spust po zahtevnem terenu. Čutim stegenske mišice, vendar nič posebnega. Na križišču malo naprej iz Zaloke, kjer smerokaz kaže proti Izlakam 6km, se srečamo z Janezom. Pove nam, da ga je družba mladeničev nagovarjala, da bi dve dekleti odpeljal v dolino s seboj, vendar je to zavrnil, kot da nima pametnejšega dela. Spet spreobujem copate, nazaj v blažene za asfalt. Pravo razkošje, če imaš spremstvo in ker ga običajno nimam, tokrat pošteno izkoriščam prednosti le tega. Izlake so zadaj za našimi hrbti, vzpenjamo se proti Zasavski sveti gori. Poznam vzpon proti Ravnam zato fantom priporočam hojo. Sprašujejo me če je strmo, ker hodimo že sedaj precej navkreber. Pošalim se in pravim, ne more biti če pravijo vasi na bregu Ravne. Vendar klanca ni zlepa konec in vse bolj pokonci se obrača. Še dobro da nas utrujenost tišči malo k tlom, drugače bi se prevrnili nazaj. Nad Ravnami se odločimo, da ne uporabimo gozdne poti, ker je sneg na celem, temveč se vzpnemo po cesti. Srečamo planinko in fantje pred nama ji povedo da prihajamo iz Celja in tečejo dalje. Seveda jim ni verjela. Midva pohodiva z njo in ji razložim od kje in kam gremo , ter preko katerih vrhov. Sedaj je verjela, vendar je tudi prizanesljivo dodala, da smo malo pa že premaknjeni. Seveda se štirica hitrih kmalu izgubi za ovinki, midva s Srečkom pa jemljeva svoj tempo. Malo tudi sekava preko gozda in sva jim kar blizu za petami. Zdani se. Srečku končno lahko pokažem od kje smo prišli. V jutranjem soncu se vsi zasneženi vrhovi svetijo kot v ledeni pravljici. Pravo božično jutro. Kamniško Savinjske Alpe so čiste v novi beli preobleki in tako blizu so videti, če pomežikneš na eno oko, da bi jih lahko potipal s konicami prstov. Krog in krog je ena sam lepota in spokojnost. Najhuje je za nami sem jim dejal. Pa vendar smo po kilometrih komaj na polovici. Pričnemo se spuščati po poti z Zasavske svete gore, ko se spomnim, da sem pozabil shraniti naglavno svetilko v avto. Ker nimam nahrbtnika Matej velikodušno ponudi svojega. Tečemo, proti Vačam. Z Grbom se trikrat slišiva po telefonu. Z Zajcem nama prihajata naproti. Tekaško seveda z Dola pri Ljubljani. Le kako ve kdaj sem sredi brega, vedno me pokliče ravno takrat in ko se zaradi tega glasno pošalim, se smejimo vsi skupaj. Kmalu se snidemo in sedaj nas je osem. Saj ne vem natančno kje, nekje pred Vačami oziroma geoss-om, so me pričele boleti srednje stegenske mišice tako zelo, da sem lahko navzdol samo hodil. Bila je čudna bolečina in celo hoja mi je povzročala takšno bolečino pri vsakem koraku, da sem stiskal zobe in klel skoznje. Ponavadi sem imel težave z mečami, če so me bolele stegenske mišice, pa so me bolele stranske zunanje, te pa še nikdar. Je kriva snežna pot, kjer sem moral spremeniti tehniko teka zaradi varnosti. Na Geoss sem prispel zadnji. Grozen občutek krivde, da me mora celotna skupina čakati sem imel. Najraje bi sedel v avto in se odpeljal z Janezom. Toda ponos in trma mi tega ne dovolita. Saj bo minilo. Sedaj se najprej vzpnemo na Slivno in navzgor nimam problemov. Na splošno nisem utrujen in zaspan, energije imam dovolj, morda mi pomaga sol s slanih palčk, katere mi je odstopil Primož. Tudi hidriran sem dovolj, saj precej redno hodim odtočit in urin ni posebno temne barve. Le te preklemane mišice sredi stegen. S Slivne proti Miklavžu zadržujem celotno skupino in skoraj odločen sem že, da se na Križni vasi usedem v avto. Ne smem dopustiti, da zaradi mene vsi stagnirajo. Sedaj sta tu Grb in Zajec, ki sta pritekla iz Dolskega nasproti torej poznata pot nazaj. Moje poznavanje poti ni več nujno za napredovanje skupine. Poskušam jih odgnati naprej jim dopovedati naj me ne čakajo, bom že prišel s svojim tempom, toda fantje so odločeni da me ne zapustijo. Res tečejo hitreje sploh navzdol, kjer jez še hodim mukoma, vendar me vedno počakajo. Le Srečko je ves čas ob meni. Njemu moj tempo najbolj ustreza, saj še ni popolnoma okreval po zadnjem podvigu, ko je v sedmih dneh pretekel sedemsto kilometrov. Vsak dan sto, v dobrodelni namen za malo Amadejo. V Križni vasi je spet postojanka. Samo malo se osvežim s pijačo, vzamem sendvič od Janeza ter banano in prvi zapustim okrepčevalnico. Nadaljujem s hojo navzdol proti Dolskem. Teči zaradi bolečin ne morem. Kmalu se mi pridruži Srečko. Meljem sendvič s toastom in posebno, meljem in ne zmeljem. V normalnih okoliščinah bi dvakrat ugriznil in bi izginil v mojem žrelu. Sedaj pa ga jem celo večnost. Banano dam Srečku v nahrbtnik in poskušam teči. Naredim nekaj tekaških korakov in se ustavim. Bolečina v stegnih je prevelika. Prijemlje me jeza. Nisem izčrpan, niti iztrošen, volje imam tudi obilo, zakaj in od kje ta bolečina. Spet potečem. Sedaj že malo dlje, Srečko me bodri, vendar dolgo ne gre. Ostala skupina šestih fantov naju prehiti in tečejo dalje s svojim tempom. »Hvala bogu,«si mislim saj sem mislil da bodo nadaljevali do gradu in se kasneje dobimo. S Srečkom bova nadaljevala v najinem tempu in sigurno prideva do gradu. Kdaj sicer ne vem, ampak še danes za sigurno. Sledi precej zavita cesta, nato pa se prikaže dolgi ravni klanec. Nekdo nama teče naproti. Ali je tole nekdo od naših se sprašujeva in ugotavljava. Seveda bil je Matej, tekel nama je naproti v klanec, kot da je šele pričel s tekom. V roki je nosil plastenko izotonika in nama jo ponudil. Tako me je ganila njegova gesta, da sem dobil solzne oči. Objel sem ga in se mu zahvalil. Kako močna postanejo čustva in doživljanje po desetih in več urah na nogah ob premagovanju kilometrov se ne da opisati. Kar v normalnih okoliščinah doživljamo in občutimo, lahko v takšnih razmerah nekajkrat pomnožimo. Mislil sem, da so fantje odtekli naprej in se dobimo, če se, na gradu, sedaj pa mi priteče naproti in prinese okrepčilo. Ni poslal Janeza z vozilom, ne, ker se doli na ravnini iz avta oskrbujejo ostali fantje in jim tega ni želel odreči. Vzel je plastenko in po sedemdeset odtečenih kilometrih naredil še enega nazaj v breg. Ta izkušnja me je globoko povezala z njim in ostalimi. Odločili so se, da gremo skupaj do konca ne glede na vse. Na okrepčevalnici nas je čakal še Rossi, ki bo z Nami odtekel zadnje kilometre na grad. Napolnjen z njihovo energijo, sem spet prvi zapustil okrepčevalnico, saj sem želel, da bi jih čim manj zadrževal. Tu je ravnina in lahko tečem, kajti po ravnem so stegna skoraj neboleča. Ostali me kmalu dohitijo. »Še pet kilometrov do Ljubljane in sedem na grad, pa smo,« reče Matej, ko se postavijo predme in obme in me spodbujajo. Vem, da je še skoraj dvajset kilometrov, vendar z lahkoto sprejmem njegove besede za svoje, saj mi pomagajo v tem trenutku bolj kot vse drugo. »Pet kilometrov do Ljubljane bom pa že zdržal, ni hudič,« se opogumljam in držim njihov tempo, ali oni mojega, ali eden z drugim. Tečemo v skupini in se pogovarjamo, če malo zaostanem spustijo hitrost, da jih dohitim in spet skupaj nadaljujemo. Opazujem Mateja in Aljošo pred seboj. Po osemdesetih kilometrih tečeta tako lahkotno. Noge se jima vrtijo kot na kolesu s prav kratkimi pedali, enakomerno, leva, desna, leva, desna, v nedokončanem ritmu naprej in naprej in naprej. Občutek imam da gledam posnetek, tako enakomerno in z istimi vrtljaji tečeta ves čas. Ob dotiku s tlemi ni slišati nobenega zvoka, ne kot pri meni cop, cop, cop, cop. Noge se vrtijo in kilometri teko. Primož je kot stroj. Odkar se je v Celju prižgal, deluje brezhibno, v ritmu, in bo deloval kot stroj do cilja. Res je odlično pripravljen. Kolesar Miha, prvič na tako dolgi tekaški preizkušnji. Opravil bo z odliko. Veliko je vzpodbudnih besed, posebno s strani svežih članov skupine, ki nas spremljajo le del poti. Kako zelo sem jim hvaležen. V Dolu pri Ljubljani nas zapustita Grb in Zajc. Hvala fanta za vso energijo, ki sta jo prinesla s seboj. Sploh Grb s predvajanjem partizanskih maršev preko pametnega telefona. Tabla Ljubljana. Smeh in veselje. Uspeli smo. Sedaj vemo, da smo uspeli. Če je treba pridem teh sedem ali deset kilometrov po vseh štirih. Uspelo mi bo, uspelo nam je!!! S Celjskega na Ljubljanski grad po hribovju v zimskih razmerah se bo udejanilo! Od moje zamisli, do naše izvedbe. Nepopisno veselje in radost sta me oblila. Dobil sem novih moči. Tečemo po Ljubljani, po Šmartinski vse do Poliklinike, vesel sem vsakega rdečega semaforja, da malo predahnem in mislim da nisem bil edini. Še zadnji vzpon na grad. Zadnjih dvesto metrov tečemo v strnjeni skupini, zaslišimo ploskanje z brežine. Čakajo nas dekleta in žene in nas vzpodbujajo v zadnjih metrih. Malo pod vrhom nam pot prekriža David, ki je na tekaškem treningu. Poda nam roke in steče dalje, češ da se mu mudi na kosilo. »Vidiš David tudi če bi se odločil in šel z nami, bi prišel pravočasno na kosilo.« in že ga ni bilo več. Objemanja čestitk stiskov rok in veselja ni bilo konec. Spreoblečemo se v suha oblačila in odidemo na toplo v gostilno na gradu. Poroke in svatje okrog nas le še dopolnjujejo naše veselje. Popijemo pijači in že snujemo nove izzive. Tik preden se razidemo jim vržem kost za glodanje. Novi podvig: »Od izvira do izliva Savinje. Koliko kilometrov? Kaj pa vem? Okrog sto! In razšli smo se s smehom. S Celjskega na Ljubljanski grad je po trasi ki smo jo opravili 92,5km in 3744 nmv. V zimskih razmerah smo porabili 13ur in 47 minut. Cilj je dosežen. Celjski graščaki so bili na obisku pri Ljubljanski gospodi in popili kavico.