STARTEK ali tek po 55.letu

Trbovlje, nedelja 24.11.2012, 6:45 pred muzejem stojita dva moška. Segla sta si v roke in se glasno pozdravila. Prvi odpre prtljažnik avtomobila in ven skoči haski, psička haski. Ne tole ni začetek kriminalnega romana, ampak začetek trekinga po Knapovski poti s slaščico, Kumom. Prvi se mi je pridružil Ečo, nato pripelje ZdravkoC s Knapomobilom še tri udeležence, Marjeto, Natašo in Ajpa. Siva honda, za volanom Obivankenobi. Tole bo pomota, zagotovo, saj ne gremo na 10km dirko. Aha z njim je Vrtnica 23. Ja, to pa že. Seveda se pred 7:20 nismo spravili z mesta, kaj čemo, tako to gre, če je družba vesela, opravkov pred startom pa veliko. Začnem počasi, poznam pasti Knapovske in zavedam se, da bo zadnjih 20km s tisočakom višine najtežjih. Ečo in psička potegneta naprej, ne vem kdo tukaj vodi, ona ali on, zdi se mi, da je Ečo tisti. Tudi dekleta so hitra, z Zdravkom pa ubirava mirnejši tempo. Zdravc se odloči olajšati v Kurji vasi, na Bajerju pa opazi, da ima odprt manjši žep na nahrbtniku. » Si kaj izgubil?« ga vprašam. » Vse vse sem izgubil, «pravi, omeni pa le svetilko. Podam mu svoj nahrbtnik in prosim naj skupini pred nama malo umiri tempo, sam pa sem stekel nazaj proti startu. Kmalu najdem zapestni trak, nato trinožni podstavek za fotoaparat in nazadnje svetilko, ki je bila pravzaprav razlog, da sem se obrnil. Pot zvečer s Kuma brez nje je precej neudobna, čeprav sem kasneje zvedel, da tudi Ečo in Ajp nimata svetilke. In znova skozi staro rudarsko naselje Kurja vas in Barbara. Pod Retjem skupino ujamem. Nadaljujemo nad deponijo premoga za elektrarno in kmalu smo pri cerkvici v Retju. Sežem za telefonom za skupinsko fotko in ugotovim da je torbica prazna. Kmalu ugotovim, da je v avtu ostala tudi denarnica. Spust v Hrastnik in v breg proti Klobuku na drugi strani. Zdravko nam posamično pove, da ima Marjeta rojstni dan. Skujemo načrt presenečenja in se preko Kala, kjer je dom hrastniških rudarjev, približujemo Mrzlici (1122m). Proti vrhu močno piha. Zdravko postavi fotoaparat, češ za skupinsko sliko, v resnici pa vklopi kamero. Ko se razporedimo pred objektiv Marjeti zapojemo Vse najboljše in verjamem, da bo posnetek prav posebno darilo zanjo. Tečemo, spuščamo se proti Podmeji, v Lovski dom. Prvi postanek na toplem, za pijačo. Za nami je nekje 20 km in 1000 višincev. Sam naprosim oskrbnico za prenosnik in dostop do interneta, da pošljem mail. Hvala še enkrat! Med smehom in pogovorom prispemo na Planino (1011m). Včasih je bila Sveta Planina, nato Partizanski vrh, pa spet Sveta planina, za Trboveljčane pa vedno le Planina. Na razgledni ploščadi se ne ustavljamo dolgo, veter ni prijeten. Pod vrhom je dom trboveljskih rudarjev. Tečemo mimo Vrhov, kjer so korenine mojih prednikov in še danes stoji domačija, ter cerkvica s turško podkvijo. Po legendi naj bi Turki ob vpadih prišli do tega prelaza, kjer so jih pognali nazaj. Turški konj je izgubil podkev, domačini pa so jo pribili nad vrata cerkvice v opomin. Planota Čemšeniške planine se že lepo vidi, čeprav ni videti posebno visoka meri njen najvišji vrh 1205 metrov n.m. . V koči se ustavimo in odločimo za okrepčilo, za nami je nekje 35km in 1900 višincev. Sledi dolg spust v zagorsko dolino, seveda brez manjših vzponov ne gre, čeprav je od Čemšeniške naprej vse navzdol. Skozi Zavine se spustimo na Ruardi, kjer je športno letališče, in nato mimo pokopališča v mesto Zagorje, ki je tretje mesto iz nekdanjega rudarskega bazena Zasavja. Trojica hitrih je dvesto metrov naprej, ravno toliko, da se morajo vračati na pokopališče in oskrbeti s svežo pitno vodo. Ja takole mimogrede, če ste na daljšem trekingu in potrebujete vodo, poiščite pokopališče, skoraj zagotovo ima pipo s pitno vodo. Po dolini tečemo proti Savi, naletimo na zaprt most, ki je bil poškodovan v prejšnjih nalivih. Z Beo ga je bilo nemogoče prečkati, zato z Ečom narediva ovinek, ostali pa pogumno prečkajo poškodovan most. Združimo se nižje v dolini. Na avtobusni postaji me čakata Darja in Tanja, ter mi izročita telefon ter denarnico. Mail je imel svoj učinek. Hvala. Še dober kilometer teka ob reki Savi, nato zavijemo desno v breg. Čaka nas strm vzpon do Završja in najbolj neprijazna podlaga za noge. Ozka grapa, kamenje, listje in blato v hudi strmini po petinštiridesetih kilometrih, je napornih za noge. Vendar zmoremo, vsak v svojem tempu grizemo breg in vsak s svojimi mislimi. V Završju se strmina zmanjša in za noge postane prijaznejše. Zmračilo se je in prižgemo »čelke«. Spredaj so štirje hitri, Marjeta,Ečo , Ajp,ter psička Bea, nedaleč za nijmi pa v skupini napredujemo ostali. Zazvoni mi telefon, kar ni se mi za oglasit, saj Mednessi izvajajo One step beyond, Ečo kliče. Na vrhu smučišča da so, kam sedaj. Nazaj Ečo mu pravim, nazaj in po pravi poti na Kum. Na razpotju zapustim svojo skupino in počakam. Ugasnem luč in v temi ter tišini predahnem. Ne želim si, da bi znova tekli mimo in se vrnili predaleč v dolino. Kmalu se zaslišijo glasovi ter zasveti Marjetina luč. Skupaj nadaljujemo proti vrhu Kuma (1220m). Gosta megla, veter, mraz. Pav prijetno je bilo stopiti na toplo. Daljši postanek, juhica, odličen borovničev štrudelj, pogovori. Viki, oskrbnici Kuma, povem kako vseslovensko pisana družba smo. Ptuj, Radizel, Celje, Ljubljana, Unec, Koper, dodam, da bo sedaj njena prijaznost in dobra postrežba z izvrstno hrano znana celi Sloveniji in prav je tako. Poslikamo se, okrepčamo, pogovor pa se je dotaknil zaključnega dela poti. Glede na to da smo predelali vse vrhove, ki so bili v planu, se odločimo za spust v Trbovlje ne Hrastnik, kar je sicer za kilometer daljša varianta , vendar varnejša. Zaradi megle se odločimo teči po cesti. Spust v Trboveljsko dolino, kjer nas ob vhodu čakajo cementarniške zgradbe. Ni čudno da se ljudje odločijo peljati mimo teh čudovitih krajev, če imamo za dobrodošlico prašno fabriko. Vendar se splača zapeljati po dolini, presenečeni boste. Pred muzejem smo. Marjeta iz prtljažnika postreže pijačo in jedačo, seveda rojstni dan ima. Nazdravje Marjeta in še enkrat vse najboljše. 67km in 3400 višincev je bil izkupiček, pove Nataša podatke z ure. Lepo za nedeljo. Kmalu pa spet. Idej mi ne manjka in dobre družbe kot je bila nedeljska sem srčno vesel. SREČNO knapi. Zajbruc - nk delavec v rudniku, ler hajer - pk delavec, hajer - kv delavec, forhajer - vk delavec. In tale treking je bil zagotovo FORHAJERSKI, udeleženci trekinga, veste zakaj ….