sreda, 19. november 2014

Rojstvo. Hm. Sedim na balkonu in opazujem sonce v zatonu. Jutri se spet rodi. Ampak samo za nas na planetu Zemlji. Samo se je rodilo in bo živelo dokler ne ugasne. Kot ugasnemo ljudje. Ampak tisto je smrt. Meni pa se po glavi mota rojstvo. Dvakrat sem prisostvoval rojstvu otroka. Mojih dveh hčera. Enkrat sem bil poleg pri kotitvi telička. Ni velike razlike, je dejala porodničarka v bolnici.
Nedeljsko dopoldne sredi novembra. Telefon tiščim ob sebi in čakam. Hodim po hiši in si mislim: »Daj zazvoni že, da bo konec tega! Le zakaj sem živčen, saj rojstvo otroka dandanes ni nič posebnega. Rutina. Smrtnost neznatna. Živčen sem kot vrag. Moj otrok se bo rodil. MOJ! In to prvorojenec ali prvorojenka, nočem vedeti vnaprej. Resnično mi je vseeno. Fant bi bil v redu z določenih pogledov, dekle pa z drugih. Želim si le zdravega in normalnega otroka, kateregakoli spola.«
 Zazvoni mi telefon, da lahko počasi pridem pove sestra s porodnega oddelka. Dodala je še nekaj o umetnih popadkih in odložila.
»Počasi, kaj misli s tem počasi? Uro, pol ure, dve uri?«  Ker sem že oblečen in pripravljen, sedem v avto in  peljem samo 40km na uro, da res ne bo prehitro. V petih minutah sem v bolnici. V sedmih na oddelku, v 10 preoblečen v zelene  cote z masko pod brado. Nadel naj bi jo med samim porodom.
V kopalnici, kjer sem se preoblačil, se pogledam v ogledalu. Saj sem kot kirurg.  
Na koncu hodnika je porodna soba. Žena je sama v njej. Čaka, čakam, čakava. Kakšne smešne besede tole čaka, čakam, čakava. Kot jezik Čeroki indijancev. Eh, malo sem zašel.
Poleg postelje aparatura, ki je s kabli povezana s trebuhom. Sliši se utrip otrokovega srca.
Pride sestra. »A vi ste že tukaj? Ne bo še takoj, še ni bilo zdravnika, da bi dal umetne popadke. Ravno je čas kosila. A bi? Kosilo, ja. Pripada ženi, vendar ona ne sme, lahko pa ga vi, da ne bo šlo v nič.«
Se mi samo zdi, ali se tale, medicinska sestra, malo norce brije iz mene. Njen nagajiv pogled mi pravi, da se res malce norčuje. Ho, mene pa še ne pozna: » Seveda bom kosilo, precej sem lačen.«
»Prav, prinesem vam v onole sobico za steklom, tako, da boste lahko videli ženo. Samo, da ne boste bruhali, če vam bo med porodom kaj slabo in boste skupaj lezli!«
  Sem vedel. Norce se dela: »Le od česa bi mi lahko bilo slabo?«jo naivno vprašam, »meni sigurno ne bo, kar prinesite kosilo.«
»To vsi rečejo, potem imamo pa z očki več dela kot z mamicami.« se je zdaj glasno zasmejala.
»Če nisem okrog padel, ko smo teleta s štrikom ven vlekli, menda tudi danes ne bom.«sem tudi sam odvrnil med smehom.
»No, saj to je ravno tako, samo štrika pa res ne bomo potrebovali,«je dejala, odšla in se vrnila s pladnjem. Pojedel sem, prišel je zdravnik, dal injekcijo in odšel.
 Pričeli so se popadki, sedel sem k ženi k njenem vzglavju, jo prijel za roko in jo vzpodbujal. Babica ji je dajala navodila, ter imela vse pod kontrolo. Ne vem koliko časa je preteklo, ko je babica vzkliknila : » Glej se že vidi glavica! Očka ne boste nič pogledali?«
Spet me …. Kaj naj gledam? Ampak, seveda moram, drugače bodo s sestro mislile, da nisem dec in me je strah. Zazrl sem se v mednožje. Odprtino je odznotraj zapiralo nekaj polkrožno kosmato sluzastega. Moral sem dobro pogledati in razmisliti kaj sploh vidim. Seveda, zgornji del lobanje, glavice poraščene s puhom in prekrite s sluzjo rine ven. Nič kaj poseben pogled tole. Bi videl ali pa tudi ne. Nekako ni hotelo ven.
 » Prerezati bo treba,« reče babica, vzame škarje, jih vstavi nekam tam doli in stisne. Dobro je prerezala, saj je otrok kar spolzel ven. FLOP! Ja flopnila je ven. Moj prvi otrok je hčerka. Hčerko imam, otroka imam, ata sem, eno rojstvo pa toliko sprememb. Sestra in babica so sukale mojega otroka po rokah kot na vrtiljaku. Čistile so dihalne poti, jo na hitro umile kar pod pipo, merile, tehtale, ovijale,oblačile. Res so mojstrice. Takšno bitjece, one pa rokujejo z njim brez strahu, da mu strejo drobne kosti, ki se skrivajo pod skoraj prosojno kožo, ki je modrikasto rdeče rožnate barve. Nič ni podobna koži ata ali mame. Spomnim se vica in no, srečo imam, vsaj črna ni. Hec! Zapisujeta podatke. Ujamem, da je imela enkrat ovito popkovino okrog vratu. Brez posledic. Sestra mi podrži bitjece pod nos in pravi: »No očka, nesite jo k mamici in ji jo položite na prsi.« Ho jebemti, jaz naj primem tole drobceno stvarco. Nekako le stegnem roki, jo vzamem naredim tri korake do postelje in jo odložim k ženi na prsi. Jok, ki je polnil sobo ves čas po porodu je pojenjal, mamica jo je stisnila k sebi, tamala pa je naredila prvo gesto, ki me je očarala. Iztegnila je jezik iz ust.
  »Dobro očka, mamica bo počakala na šivanje, malo bo nahranila in jo damo spat, obe sta potrebni počitka, vi pa domov praznovat.«
Zapuščam bolnišnico in razmišljam. Dobil sem otroka, hčerko, vsem bi rad povedal, vsakemu, ki gre mimo mene. Pa vsi le hitijo svojim opravkom naproti. Kaj sedaj, se sprašujem. Naj grem po gostilnah in jo zapijem, kot naredi večina novopečenih očkov. Naj pijani večer zaključim v objemu pivske prijateljice, kakor stori večina od večine, ki se napije. Ne, tole danes ne bi bilo pametno. Preveč sem zmeden. Ko sem poslušal prijatelje in znance, ki so dobili otroka, so to opisovali z občutki nepopisne sreče in močnih čustev. Sploh, ko so popili kozarec ali dva, so bili najsrečnejši očetje tega sveta.
Kaj je narobe z menoj? Kje je sreča? Zakaj ne morem reči, kako rad imam bitjece, ki je flopnilo iz mednožja moje žene? Vse kar čutim so skrbi,bom znal, bom zmogel? In strah. Bom boljši oče kot je bil moj? Ali bom ponavljal njegove napake. Zakaj sem prazen, brez občutkov. Sedaj si očka, bodi vesel! Ne morem kar čez noč postati očka! Včeraj še nič, danes pa na polno očka. Kaj, če so mi lagali? Kaj, če tudi ostali niso čutili ljubezni do otroka na prvi pogled in so se ravno zato napili, da so utopili strahove in skrbi. Ampak, všeč mi je bila. Moja hčerka. Všeč, mi je bilo, kako je pokazala jezik, ko sem jo položil k materi.  Plave oči, blont, sestra pravi, da se vse to še spremeni, da ima večina ob rojstvu plave oči. Zdaj si ujet. Za vedno, to ni nekaj, kar lahko spremeniš. Rojstvo je dokončno. Lahko uideš odgovornosti, ne moreš pa dejstvu, da se je rodila. Ampak, zakaj bi ušel, saj sem si želel otroka, iskreno in brez samo laži. In vesel sem, da se je rodila, pa tako simpatična je. Pa zdrava. Velika 53,5cm, velika punca, po atu. Hehe. Tudi 3,2 kg ni malo za dekle, mislim halo. Zdaj si pa ata in boš za vse življenje. Pa jo bom imel rad? Ali se moram napiti zato, da jo bom imel. Odklenil sem vežna vrata, prišel sem domov. Legel sem in pogledal posteljico, ki je čakala mojo deklico. Vse sem pripravil, vse je tako kot mora biti, le zmeden sem, ker ni tako, kot sem pričakoval in so mi govorili. Pa ni nikogar, da bi se pogovoril. Tako sam sem. Morda je še bolje tako. Lahko da sem čuden. Najbolje, da zaspim. Jutri grem na obisk  in ugotovim, kaj je z mojimi čustvi.  ATA sem, otroka imam, hčerkico! Jujujuhuhu!

    


Ni komentarjev:

Objavite komentar