Prišlo je
lepo vreme in raj za tekanje in gibanje v naravi. Seveda sem prvi lep dan in
obenem prost dan, takoj izkoristil. Draga žena je bila v službi, s Suzi pa sva
jo mahnila na Planino in krog čez Knezdol v Gabrsko, ter domov. Super nama je
šlo, tri četrt poti sva pretekla, z bregom vred. Res je bilo vroče, ampak dobro
je letelo. Tu pa tam je Suzika, navzdol seveda, malo zaostala, ampak je kmalu
ujela korak z gospodarjem. V Gabrskem sem jo spustil v potok, da se je osvežila
in zadnji kilometer sva prehodila, da sva umirila mišice. Nekje 12 kilometrov
in 800 višincev. Nič posebnega.
V nedeljo se odpravljamo na izlet, malo smo
šli pogledat klavže nad Idrijo, ki so bile zgrajene še za časa Napoleona. No in
ko odprem vrata avtomobila, kjer ima Suzi svoj prostor, rečem hop, Suzi nič.
Kar stala je
tam in čakala. Ja saj vendar ni neubogljiva in vedno je rada skočila v avto. Tanja
ji pomaga, a ob dotiku zacvili. Sva mislila, da jo je nerodno prijela. Čez
dan je bilo več ali manj normalno. Midva sva se sprehajala psička se je kopala
za klavžo, vrnili smo se domov, vse dokaj normalno.
V ponedeljek
pa nič od nje. Samo stala je, ni želela hoditi, ni želela na prostor, nisva se
je smela dotakniti, celo telo je imela boleče. Seveda sva bila zaskrbljena, saj
je prišlo kar čez noč. Počasi mi je predelalo, mišice so se ji zakisale,
musklfiber po domače. Tanja mi ni hotela verjeti, sam pa sem bil skoraj
prepričan. Seveda tek ni bil nič posebnega, nič drugačen od drugih najinih
skupnih tekih, še precej težjih in daljših sva že odtekla. Vendar je bil prvi
vroči dan v tej sezoni.
Dam ji četrt
proti bolečinske tablete, zvečer še pol in v torek še pol. Opazno se je
v treh dneh poznalo okrevanje. Danes je četrtek in zopet veselo maha z repom in
lovi martinčke.
Razmišljam. Kolikokrat pripeljem sebe in
svoje telo v takšen stres, ne da bi se tega zavedal.
Velikokrat
se sprašujem, le kako je mogoče, da sem tako utrujen in brezvoljen. Potem
pričnem seštevati kilometre hoje, teka, kolesa, delo v službi delo na vrtu in
se zavem, da je dobro da sploh stojim in funkcioniram. Pri teh letih in
obremenitvah katere privoščim telesu, bi moral ležati na hrbtu in samo malo z
mezinčkom migati. Jaz pa nezadovoljen. Želim več, bolje, hitreje, želim kar
nisem zmogel pred 15 leti. No res je, veliko tega se udejani. Največkrat z
bikovsko trmo, katera mi je položena v zibelko, zaradi rojstva v maju. A zakaj
sem nezadovoljen, kadar se mi ob naporih
ustavi. Zakaj po dnevu ali dveh želim naprej, telo pa ne zmore v enakem tempu
kot prej. Aplikacije katere uporabljam se ne spustijo pod 120 ur regeneracije.
Zato sem zadnje čase uro večkrat pustil doma, ne prižgem jo ob vsakem gibanju, naj bo hoja,
tek ali kolo. Pri fizičnem delu je tako nikoli nisem. In ja uspelo mi je.
Čas
regeneracije sem spravil na ničlo. Na aplikacijah. Kaj pa na telesu? Suzi
hvala, dala si mi misliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar