STARTEK ali tek po 55.letu

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 18 dni

Spet dež. Sam sebi grem že na jetra. Pa ravno danes v torek, ko imava z Rokom sredino tekaško vadbo. Ja vem, da se čudno sliši. Ampak tako je. Začela sva ob sredah, nato sva prestavila na četrtek, ker je imel Rok izobraževanja ob sredah, kasneje pa sva prestavila na torek na mojo željo, da ne čakam četrtka ampak naredim čez teden vsaj dve vadbi. No v glavnem sredina vadba je danes na sporedu, kljub torku.

Vreme je tudi drugače naporno. Zjutraj mi ni za vstat iz postelje, kadar se le polovično zdani in poslušam šumenje dežja zunaj. V službi se mi spi in brezvoljno zeham. Seveda je potrebno delo opraviti, ampak je naporno, mnogo bolj kot kadar sije sonce. Hrana. V deževnem in temačnem dnevu paše, zelo. Mislim, da je to edina toplina, poleg ljubezni žene seveda, ki jo ob takšnih dnevih prejmem. A v službi žene ni, ker ima svojo, drugje, hrana pa je. In ko mi sodelavec pred zaključkom delovnika ponudi krof, ga seveda ne odklonim, kljub zavedanju da imam čez uro tekaško vadbo.

Kaj obleči? Čim manj. Seveda je zunaj le 15 stopinj in dežuje. Ampak več bom oblekel bolj bom moker. Sicer pa, če imam zaprta usta sem sto procentno nepremočljiv, ga ni anoraka boljšega od kože človeka. Diha, se poti, pa je vseeno nepremočljiva.

Kratke hlače, majica, naj bo švic majica, danes je pač vseeno, ter anorak. No seveda copati. Taki za 43 evrov, brez raznih membran in podobnega. Obstaja vsaj malo verjetnosti, da bo voda ki pride v copat, iz njega tudi odtekla. Moram povedati, da pri vsem skupaj močno občudujem mojo psičko in seveda tudi ostale pse. Ampak mojo še posebej, že zato, ker je od žene. Samo pomignem, jo pripnem in je nared. Vedno isti kožuh, vedno iste tačke, vedno isto vse. Svetek in petek. Vsaka čast, pa kakšno nepopisno veselje. Naj bo v mrazu ali vročini, po suhem ali mokrem, po asfaltu pesku blatu ali vodi. Vedno suzirak in suzitex. Genialno.

Sam pa cincam. Gledam v predal z majicami in izbiram, gledam v košaro z nogavicami in izbiram, gledam v copate in jih obujem ker nimam drugih. No in ravno zato sem več kot polovico oblačil oddal.

Sicer ne gre imeti samo eno majico, in ene tekaško pohodniške hlače, pajkice, ampak čim manj, prav odleže mi ko sedaj pogledam v predal. Res je še vedno iz njega vzamem najljubšo majico, če je ni manj ljubšo in nazadnje ne najljubšo. Sedajle me je prešinilo. Ja za vraga, po čem sem jih pa razporedil v tole lestvico. Najljubša nikakor ni najlepša ali najnovejša. Je pa majica v kateri sem naredil vsaj 3000 km in je z menoj nekje 10 let. Oceno odlično si je prislužila, ker me ni niti enkrat obribala in obžulila, nikjer, tudi po prsnih bradavicah ne, dasiravno jih ne zaflajštram. Tekači že veste o čem govorim. Pa prav nobenih napisov nima, je enobarvna, enostavna, odlična. Ja zato je moja najljubša. Zdaj vem J

Odidem na zbirno mesto za sredino vadbo, telefon namerno pustim doma, da ja ne bom poslal ali prejel smsja z vsebino, če se mi ne zdi da pa le malo premočno dežuje. Kasneje se je med pogovorom z Rokom izkazalo za pravilno saj je do tik pred zdajci takšen sms pričakoval. Vendar ker sem bil trma jaz, telefon doma, je bil trma tudi Rok.

Odtekli smo krog in spet se počutim fajn, fajn moker in fajn zadovoljen. Vsaj krof sem pokuril če drugega ne.