KAKO IMETI RAD VSE LJUDI, ker smo tudi ljudje vrsta

Dan po napadu teroristov na Ameriko, sem se peljal z avtomobilom iz Ljubljane proti domu v Trbovljah in na Šentjakobu pobral štoparja.
»Živjo,greste do Trbovelj«?! je zaklical. Prikimal sem, toda še predno sem lahko odgovoril, je med prisedanjem,nadaljeval:
»Pa smo jih stolkli, kajne, ste videli, kako smo jih«
Do mene je prismrdela alkoholna sapa, zmrazilo me je, prva misel je bila, ali je mogoče, kar ustavil bom in ga vrgel ven. Vendar sem se premagal, premagal odpor do njegovega ustnega smradu in nesmiselnega govorjenja.Ustni zadah po postanem alkoholu mi vzbuja izredno slabo počutje še iz otroštva, zaradi popivanja očeta, njegovo blebetanje, kako smo jih stolkli pa je v nasprotju z vsem, za kar se trudim zadnje čase. Mogoče je pa srbske narodnosti in je bil osebno prizadet, ko je Amerika bombardirala Srbijo.
»Me je poklical frend iz Ljubljane, takoj ko je priletel prvi v nebotičnik, pridi se bomo nažrli je dejal, bomo proslavili, takoj sem sedel na vlak in smo spili dva litra Travarice, trije, gledali teve in navijali kot na tekmi. Ste videli?«
Molčal sem, verjetno se mi je na obrazu videlo, da ne odobravam njegovega početja in govorjenja, saj je pričel govoriti tiše, z izborom besed. Ko sem opazil, da se je precej umiril, da ga moj molk navdaja z dvomom, sem prvič spregovoril:
»Nisem pristaš nasilja, nasilje rodi nasilje, tako kot je Amerikanec delil klofute po svetu, mu je sedaj priletela nazaj, sam bo odvrnil s še močnejšo, svet se vrti in slej ko prej bo priletelo nazaj«
Po premisleku je dejal:
»Ja saj res ni bilo v redu, ste videli koliko ljudi je umrlo, kar živi so skakali skozi okna iz sedemdesetih nadstropji ali še više. Prav videlo se je, ko so krilili z rokami.Saj je kazalo cel večer,vsak dan je bilo v nebotičnikih na tisoče ljudi.«
»Sodelavec me je opozoril na dogodek in ogledal sem si dnevnik, vendar je bilo že tam videti preveč trpljenja ljudi, tako, da kasneje nisem spremljal dogodkov, sem pa močno sočustvoval z Amerikanci. Ponavadi sploh ne spremljam dogodkov preko teveja, ker nas dozirajo s samimi negativnimi stvarmi in sicer venomer, sam pa mislim, da človek potrebuje pozitivne vzpodbude za pozitivno delovanje. Ponavadi pravim, vi imate televizijo, jaz imam pa svojo vizijo.«
»Saj je res, pa vendar kako naj ima človek svojo vizijo, če je star trideset let, brez zaposlitve,brez prihodnosti, še poročiti se ne morem, saj nisem sposoben preživljati družine.«
»Če mi starši ne bi pustili stanovanje, katerega so odkupili, bi bil sedajle verjetno na cesti. Oče je imel pri mojih letih stanovanje, družino, avtomobil, pričenjal je z gradnjo hiše, tam živi danes, jaz pa nič, nič…«
» Naj ti povem, v tvojih letih tudi sam nisem premogel ničesar, kar si maloprej naštel, razen družine, žene in otroka, čez noč sem ostal brez zaposlitve. Imel pa sem moč. Verjel sem vase, vedel sem, da sem preživel že mnogo hujšega in sem sposoben prebroditi tudi naslednjo preizkušnjo.«
» Kako naj verjamem vase, saj mi denar za preživetje daje moje dekle, le kako, ko brez babe tudi živeti ne bi mogel?!«
»Bi živel, bi. Življenje bi ti poslalo koga drugega nasproti, ki bi ti pomagal. Vendar ti je namenilo dekle, ki skrbi zate. Bodi vesel tega, ne počuti se krivega ampak vzemi in ji tudi vrni, vrni ji z ljubeznijo. Imej jo rad in imej rad vse ljudi, pa bodo vsi skrbeli za tvoje potrebe ne, da bi se tega zavedali.«
»Le kako naj imam rad vse ljudi, to je nemogoče!?"
»Tako, kot imaš lahko rad živali, pa čeravno jih ne poznaš. Kar poglej ljudi kako ljubkujejo popolnoma neznanega psa, če le nima pregrozečega videza, ko se sprehaja z gospodarjem po parku.Ne poznajo ga, pa ga kljub vsemu božajo, čohlajo, včasih so gospodarju že prav nadležni, pa vendar imamo večina rada, ali pa so nam vsaj znosna vrsta. Tako moraš imeti rad svojo vrsto, ljudi in ljudje bodo to začutili in ti to vrnili.«
Tu me je prešinila misel, kako mi je usoda poslala naproti Tomaža, tako mu je bilo ime, da me pripelje do spoznanja, imeti rad vse ljudi. Ko sem mu govoril so besede same našle svojo pot, tudi danes, teden dni kasneje jih z lahkoto ponovim,saj predno sem to povedal Tomažu tudi sam nisem vedel, na kakšen način imaš lahko rad vse ljudi. Z vozilom sem zavil na parkirni prostor Okrepčevalnice v spodnjem Logu, kje ponavadi malo predahnem in popijem kavico. Opazil sem zadrego na Tomaževem obrazu, dejal je:
»Ampak jaz sem popolnoma brez denarja, ne morem si privoščiti…«
»Jaz častim, v zahvalo za spoznanje, mogoče bova že v kratkem zamenjala vlogi, ali pa bo na tvoje mesto stopil kdo tretji, takrat boš lahko ti ravnal tako.Torej si ne delaj skrbi, greva.«
Lokal je nekako razbil najino zasebnost iz kabine avtomobila in pogovor se je sukal okrog vsakdanjih stvari. Predstavila sva se, bil je že čas, vreme, hrana, skratka lahek družaben pogovor.
Popila sva kavici in nadaljevala vožnjo.Tudi pogovor je dobil na veljavi.Tomaža je še najbolj mučilo vprašanje obstoja in materialnega ustvarjanja.
»Vidim, da nisi razumel, ko sem ti poskušal povedati, da te materialni svet ne privede v lahkotno bivanje. Nasprotno pa te lahko duhovno napredovanje k višji zavesti privede tudi do obstoja potrebnih dobrin, saj nam te dobrine služijo in pripomorejo k življenju, življenje samo pa niso.
»To je le filozofija in z njo se ne da preživeti.«je ugovarjal
»Saj še usranega šihta za petsto evrov ne dobim,kako naj potem?«
»Mogoče ti pa ni usojeno delati za petsto evrov, mogoče ti je usojeno,da se skupaj z menoj čez pet minut ponesrečiš in umreš, kaj ti bo potem hiša in avto? Živi dokler imaš še čas. Poglej kako lep dan, celo sonce se kaže, na toplem si, oblečen, obut si, lačen nisi, pa se pritožuješ, živi sedaj tale trenutek, naslednjega mogoče ne bo več, prični ceniti življenje samo, začni se zavedati, da je edino, kar je pomembno, življenje, ter se zavedati, da je sreča že to, da živimo.«
Prispela sva v Trbovlje, izstopil je in dejal:
»Vesel sem, da sva se srečala, hvala za vse, še se morava videti,«stisnil mi je roko, v očeh je imel solze, sam pa sem bil vzradoščen ob spoznanju, da bi se moral jaz zahvaliti njemu, saj so bile besede izzvane z njegove strani namenjene meni, in spoznanje je ostalo meni.
Hvala Tomaž!