V TRGOVINI CHA, ker so najenostavnejše reči naj zapletene

Vsi se radi obdarimo. Tudi s Tino nisva izjemi. Sva le prerasla obdarovalna presenečenja, kjer je bistvo v kupu neuporabnih daril v shrambi. Vedno si kupujeva darila s soglasjem; sploh zaradi energij, ki so v določenih darilih.
City park Ljubljana je ena takšnih točk, kjer se ponuja velika izbira trgovinic, z mnogimi možnostmi obdarovanja.
Ob prihodu odideva vsak zase raziskovat večje in manjše trgovinice po nakupovalnem središču. Ravno sem kupil nekaj drobnarij v Sanolaborju, ko zazvoni telefon. Tina »:Ali lahko prideš do čajnice, CHA trgovinice, tam kjer sva vstopila, nekaj lepega sem našla – zate.«
Seveda lahko in pohitim, da kaj ne zamudim, hahaha. Bil sem vesel, Tina težko najde predmet ali nekaj lepega, tole danes pa je bilo hitro. Počaka me pred trgovinico in skupaj vstopiva.
»Poglej tole skodelico s cedilom, kaj praviš?«me vpraša. Na spodnji polici levo od vhoda je bila postavljena. Rdeče oranžna skodelica, s črnimi ornamenti, na vrhu pokrovčka pa nekaj podobnega polovički banane v beli barvi. To je pritegnilo mojo pozornost, ker je bilo podobno polmesecu.Vzel sem skodelico v roke in začutil njeno energijo. Na pokrovčku ni bila polovička banane, niti polmesec , marveč slonji okel. Rdeče oranžna barva s črnimi ornamenti je dajala skodelici topel videz. Tudi hladen čaj piti iz nje bi bilo toplo, imitacija slonjega okla, pa ji je dajal moč, kar imamo moški posebno radi. Stala je na neprevelikem čajnem krožniku, ki bi preprečeval, da ob večerih močim papirje, kadar delam za pisalno mizo. Ja imela je pozitivno energijo in vesel bi bil njene družbe tudi doma.
»Všeč mi je, imel bi jo. Ali je tudi zate kakšna, ki bi jo vzela s seboj domov Tina?« sem jo vprašal. Stopila sva nekaj korakov naprej po trgovinici, in pokazala mi je belo skodelico z nasmejano vilo. Tina ima zelo rada pravljična bitja. Vila je imela obrazek z nasmeškom in iz nje je, kljub temu da je bila ustvarjena le z nekaj gibi natančnega risalca, vela nekakšna milina pomešana z veseljem. Izgledalo je kot da lebdi na skodelici. Res prikupna, vzel sem jo s police in dejal: » No pa pojdiva, z nama domov greš!« Vzel sem še cedilček za skodelice iz košarice na prodajnem pultu, želel sem dva.
Tina stoji pri pultu in želi plačati izbran izdelek , ko opazim da smo ostali v prodajalni sami. Štiri trgovke, mlada dekleta in midva par srednjih let. Manjše dekle ji vzame skodelico iz rok in jo odnese, nazaj na polico, druga pa iz omare prinese škatlico z drugo skodelico. »Hej,« sem si mislil, » to ni skodelica, katero sem izbral.« Manjše dekle je pričelo skodelico iz omare zavijati v papir, ko je opazilo, da jo pozorno gledam pod roke in poskušam ugovarjati.
»Gledam, ta skodelica ni ista,«sem ji skušal razložiti, »Želel bi skodelico, ki sem jo izbral.«
Nekaj je zavijala z očmi proti namišljenemu bogu, se spogledovala z sodelavkami in naprej zavijala skodelico. Tina je nekonflikten človek, vendar sva skupaj že sedmo leto in videl sem da nekaj ni v redu. Ma bom nehal, saj ne vem ali so krive moje želje po skodelici, ki sem jo izbral ali dekle ki nima občutka za stranke. V glavnem Tini je uspelo plačati, čeprav sem videl, da se težko zadržuje, pa še vedno ne vedoč ali sem vzrok jaz ali netaktna dekleta.
Moja vrsta! Dva cedilčka, da bi želel, ne enega, pojasnim, pa skodelico, katero držim v rokah, ne ene tam iz omare. To katero držim v rokah si je izbrala Tina, ta ima zanjo pravo energijo, to želim. Večje dekle, mi vzame skodelico iz rok in jo odnese nazaj na polico. Kako naj otroku, podobnih let kot je moja hčerka razložim, da so stvari malo drugačne, kot jih vidijo onstran pulta, ko je šalca pač šalca, važn da čajček drži.
Kako naj jim dopovem, da so obe morda nastajale v istem času, v isti delavnici, za isto mizo, vendar je eno delal mojster na eni, drugo pa mojster na drugi strani. Prvi je opravljal delo z ljubeznijo in je imel rad svoje delo, drugi pa je le služil denar. In to energijo prenašata skodelici s seboj. Zato ne želim druge skodelice. Od vseh skodelic, ki so razstavljene po trgovinici, si je Tina izbrala tole, torej želim tole. Kako bi jim to povedal, da se ne bodo še bolj posmehovale. Že sedaj pretiravajo.
Želel sem jih vprašati, ali so kdaj kupovale plišaste igračke, ki so vse isti model, pa je od krojača odvisno , kakšen izraz in energijo imajo. Recimo medvedki. V celem kupu najdeš kakšnega res prikupnega. Pa mi ni uspelo. Večje dekle mi pojasni, da imajo vse napisano na stenah in naj si to preberem. Pa saj nisem prišel brat v trgovino, samo tole lepo skodelico z lebdečo vilo želim kupiti, pa ona dva cedilčka. Če človek vsak večer zaspi s knjigo v roki, mu pa res ni potrebno prebirati stenčasov. Sedaj sta bili že nesramno odločni. Drugi dve pa sta vse skupaj opazovali in z mimiko vzpodbujali prvi dve, saj imasta prav, vse je napisano na steni. Joj punce, halo, pri vsej mladosti in raztegljivosti, mar ne bi dali one iz omare na poličko, meni pa prodali to, ki sem jo izbral.
» Ne, tak je pri nas režim!
» No, če je pa tak režim pri vas, potem pa kar imejte obe skodelici, in cedilčke, nasvidenje!« Odšla sva iz trgovine, za hrbtom je odzvanjal smeh. Verjamem, da so se smejale bolj zaradi zadrege,ena pred drugo, kot iz hudobnosti. Tina je vedela da nima smisla, zadrževala je solze v očeh, saj si redko izbere res všečno stvar. Opravičil sem se ji, ker nisem bil sposoben enostavnega nakupa skodelice, še večkrat to popoldne sem se ji opravičil.
Zvečer sva doma pospravljala stvari, ki sva jih nakupila. Krik! Pogledam Tino, v rokah je držala skodelico, z nje je odvijala papir, ki preprečuje poškodbo. »Pokrovček je okrušen, okrušen pokrovček so mi zavile! Prav si naredil, ko nisi kupil! Zato dajejo iz omar! Vse skupaj bom zagnala v smeti!«
Negativna energija skodelice iz omarice se je pokazala kmalu, vsak dan piti čaj iz take skodelice pomeni piti bolezen.
Piti iz skodelice, pri kateri si začutil pozitiven pretok energije, pomeni piti zdravje. In tega bi se morali zavedati vsi kupci in prodajalci predmetov.
Nisem ji dovolil vreči skodelice v smeti, vendar se še nisem odločil ali bom kdaj pil iz nje ali pa jo bom potisnil na spodnjo polico najbolj zakotne omarice, da mi čim manjkrat pride pred oči. Nekaj pa vem, nikoli več ne bom dovolil, niti Tini ne, da kupi predmet katerega ne bova izbrala sama.