RDEČ SRČEK, ker so naši otroci največje bogatstvo

V prodajalno kruha je vstopilo petletno dekletce, v dlani je stiskalo denar, deset evrov ji je dala mati, za nakup kruha.
Trgovki se je pogled ustavil na njenih svetlo modrih očeh, polnih življenja, obenem pa je iz deklice vela plahost. Pogled se ji ni umiril, begavo je pogledovala po policah.
"S čim ti lahko postrežem, punčka?" jo je prijazna trgovka nagovorila in se ji nasmehnila.
"Kruha bi." Deklica ji je vrnila nasmeh.
"Polbelo štruco, prosim, gospa." In stegnila je ročico z desetakom proti prodajnemu pultu.
Trgovka je v papirnato vrečko dala polbelo štruco, jo izročila deklici in vzela desetaka. Dekletce je z obema rokama objelo vrečo s štruco. Trgovka je poračunala in želela vrniti denar deklici. Toda, ko je stegnila roko in uzrla dekletovi roki, ki sta se oklepali kruha, ni imela kam z denarjem.
"Ali nimaš nosilne vrečke?" jo je vprašala trgovka. "Denarnico mogoče imaš?"
Deklica se je zazrla trgovki v oči, vendar je bil njen pogled odsoten, zamišljen.
Spregovorila je z žalostnim glasom: "Veste, nimam vrečke, tudi denarnice nimam, sem jo pa imela. Tako lepo, zelo lepo. V vrtcu sem jo naredila. Velik rdeč srček sem prilepila spredaj. Tako lepa je bila."
"Ojej, a si jo izgubila, da je nimaš več?" jo je vprašala trgovka.
"Ne, ne, nisem," deklici so se v očeh zasvetile solzice, "mamici sem jo dala."
"Ja to je pa zelo lepo od tebe," jo je pohvalila trgovka.
Deklica je nadaljevala: "Mamica jo je pohvalila in dala v predal, nato pa jo je vrgla proč. 'Kaj naj s papirnato denarnico, z denarjem vred bi jo izgubila,' je rekla. Pa tako lep rdeč srček je bil na njej."
Sedaj je imela tudi trgovka solzne oči. Vzela je kruh iz dekličinih rok, ga dala v nosilno vrečko, zraven dodala preostanek denarja in dejala: "Saj boš naredila še lepšo. Sigurno jo boš."
Deklica je stopila proti vratom, se pred vrati obrnila, pogledala trgovko in prikimala.
Vendar dekličino prikimavanje in razočaranje v njenih očeh nista sodila skupaj.