Nabiranje sreče

Prvi četrtek po Rokovnjaški je bilo lepo sončno vreme z novo zapadlim snegom na Kredarici 10 cm. Seveda sem moral žrtvovati dan dopusta in se odpeljati v dolino  Vrat. Odšel sem zgodaj in v ne popolnoma svetlem delu jutra sem imel srečanje z divjadjo, ki mi je poškodovala avto tako da sem že tretji teden brez. Ga pogrešam. Ne. Med tednom sploh ne opazim da ga nimam, le za vikende ob tako lepem vremenu mi je težko.

No, vseeno me to ni odvrnilo od načrtovanega vzpona proti Triglavu, po Tominškovi poti. Šlo je dobro

Kljub temu da naj bi bila zahtevna na delih s feratami varovana pot. Prispel sem do razcepa za Staničevo kočo in Kredarico kjer je bilo že precej snega. Krenil sem desno proti Kredarici, vendar  markacije zaradi snega niso bile vidne zato sem krožno zavil pod Triglavom in se po drugi strani preko Praga vrnil do izhodišča. Osvojil sem nekje 2400 višine, in opravil dobro vajo za celotno telo in napolnil dušo.

Svečinska planinska pot je sledila teden dni kasneje v družbi z Rokom. Bil je lep sončen dan, le malo preveč iskanja prave smeri je bilo. Žal so v vnemi dobro označiti poti, na križišča kjer se stke več različnih poti v vse smeri narisali Knafličeve markacije, brez dodatnih tablic katera pot teče kje. No vseeno sva z večino originalne Svečinske poti opravila in celo pridelala nekaj bonusa, kar sploh ne škodi. Je pa moja stara poškodba iz meni neznanega vzroka spet pokazala zobe. Podplat leve noge in nart sta mi zatekla za dvojno debelino normalnega. Ves čas sem vezalko levega čevlja popuščal in ves čas sem Roku zatrjeval kako me tišči. No šele doma sem ugotovil da je noga otekla in boleča v predelu vboda  trnja. Več mesecev in precej kilometrov je bilo v redu. Vzelo mi je precej motivacije in

energije. Pa spet ne toliko, da ne bi to soboto s Klemnom obiskal Grintovce. Lep krog sva odplezala in prehodila. Po zelo zahtevni plezalni poti na Veliko babo, na drugi strani dol in spet po zelo zahtevni na Štajersko Rinko in po Turskem žlebu navzdol, pa na Savinjsko sedlo in okrog nazaj na Jezersko. Deset uric gibanja in nabiranja predvsem energije za nadaljne priprave na… saj ne vem. Vem samo, da je dober občutek, ko dosežeš raven pripravljenosti, ki te po tednu dni počitka nosi  20 cm od tal. Da ne potrebuješ zdravnika, ne zdravil, ne ostale navlake, poješ kruhek z medom, zreš v daljavo s 2500 metrskega vrha in si srečen. Prideš domov in se veseliš ljubezni do družinskih članov in si zadovoljen. Niti pomisliš ne, da imaš v denarnici samo 10 evrou, ker niti teh ne potrebuješ za svoje zadovoljstvo. Banane za euro in nahrbtnik je vse kar potrebuješ ta dan. Za dan nabiranja sreče. In ko jo imaš poln ruzak rečeš kumerati, pejma domou. Zapoješ pesem in se spustiš po železju in stezi priti domu, 20cm od tal.  

 Vmes med temi dejavnostmi je teden dni, teden dni službe in teden dni raznoraznih opravkov. Vrt, jesenska opravila in spravila, pečenje kostanja, malo teka, malo kolesa, sprehodi in druženje. Čas vse prehitro teče, ampak tako je kadar je luštno. In luštno je večino časa. In čas prehitro teče, zato ga je treba izkoristiti na polno.

Huh, koliko se je zgodilo in dogodilo odkar sem nazadnje pisal. Še poletje se je poslovilo.

Dopusti so mimo, vsaj v večini in tudi s Tanjo sva bila v začetku septembra na Kubi dvanajst dni. O Kubi bi lahko pisal strani in strani, a naj samo na kratko povem, čudovita pokrajina, Karibsko morje s peščenimi plažami in senco pod palmami, cigare in rum. Pa revščina, velika revščina, sploh v velikih mestih, kot je Havana.

Pospravil sem bazen, razžagal drva, in po malem ves čas migal, hodil, kolesaril, nekaj plaval. Poleg tega se, bolj kot ne, žalostno gladim po trebuhu, ki je v tem času nekako vzhajal. V glavnem sem obdržal kar precejšen del spomladanske kondicije. To se je pokazalo tudi na prvih torkovih treningih ob sredah, ko sva z Rokom zagrizla v klanec in naju začuda ni povsem zabilo. Oddelala sva celo Rokovnjaško cca. 50 kilometrov v bruto času pod devetimi urami. No skoraj celo, Reber sva izpustila ker naju je dež lepo tuširal že kakšni dve uri. 

Približuje se Ljubljanski maraton in že po tradiciji se ga ne bom udeležil. Ko me sprašujejo, zakaj ne, v šali odgovorim, da nimam nove majčke in tekaških copat, v resnici pa nisem še nikoli odtekel cestnega maratona klasične dolžine 42 195m. Sem odtekel več, naprimer 61,5km Zagreb-Čazma, pa tudi gorski maraton na Sljemenu, cestnega pa še ne in ga nekako verjetno tudi ne bom. No, mogoče po šestdesetem. Ne maram gneče in vseh vonjav osvežilcev, sprejev, energijskih zadev in bleščic. Raje imam zelenilo gozda, petje ptic in spotikanje ob korenine. Tudi padci so navadno mehkejši. Ni vedno nujno, saj sem pred štirimi leti padel med tekom s Planine in še vedno me boli leva rama, ki nikakor ne popusti v bolečini. Delam in gibljem lahko normalno, vendar me zvečer ali celo ponoči opozarja z bolečino, da pa le ni vse v redu. Nasprotno, si je desna rama po padcu na Pohorju, pred desetimi leti, popolnoma opomogla, le pokanje v njej pove, da je nekaj bilo.

Vsekakor pa zrem v november in tekmo Sladkih 6, ki jo tradicionalno pripravlja Rajko Koražija, ter se jo udeležujem po vseh močeh čim večkrat. Tako, da so se priprave že pričele. Včeraj na primer, sem »skočil« na Lizo in v dveh urah nabral skoraj pol nahrbtnika kostanja. Ter nekaj gobic. To bi lahko imenovali aerobni trening z utežmi in predkloni. In če tak trening v fitnesu traja 45-60 min, sem opravil sam dvojno dolžino. Ne vem sicer koliko bo pripomogel h kroženju po Sladkem vrhu, vsekakor pa je bila Tanja navdušena nad kostanjem. V soboto sem z motorko razžagal kup drv, trening za moč in vzdržljivost, bi dejal, kar bom dopolnil z nošenjem v drvarnico in zlaganjem ta teden po službi. Po stopnicah. To bo krožni trening, razgibavanje, moč in aerobno, z elementi ročnih spretnosti in ravnotežja. Pozabil sem omeniti, da so v službi delovnik premaknili na jesenski čas od sedmih do treh. Poleg žene, ki ne mara hladnih juter, sva s Suzi (psička) tega najbolj vesela, saj se pred službo pol ure sprehajava od kilometra do dveh, nato pa jo peš ali s kolesom  mahnem v službo še dva kilometra z rahlim vzponom razlike 100metrov. Te podatke vpisujem za one bolj zahtevne analitične bralce in tekače. Sam sem tekaško uro odložil na polico in delam bolj po občutku, se vsaj ne sekiram za minute in sekunde, kilometre pa vem že na pamet. Pa je aktivnost spet na vrhuncu.

Ne čakaj na maj, oktober je odličen čas za boljše počutje, katerega dosežemo z miganjem. Pa čeravno z nošnjo brente na trgatvi.

 Eh ta leta, stara mat bi rekli da sem raztrešen. Trening, ko si tega ne želiš in kako starost (pozabljivost) pri tem pomaga, trenira pa telo in predvsem glava, pa seveda jezik, ki preklinja. Zaradi resnično toplih dni si poskušam vsako gibanje sredi dneva minizirati. Tako v glavi naredim načrt. Oziroma si organiziram gibanje do potankosti, a le v glavi. V resnici gre takole. V službi imam odmor za kosilo ob 12:00  in se odpeljem v trgovino. Seveda parkiram v drugem nadstropju in planirano uporabim stopnice gor in dol 4x 10 stopnic dol in obratno. Ker je večina stvari iz trgovine za na Vrtlažo ( vrt+plaža), se odločim,  da parkiram nad njim ob gornji cesti.  Spustim se po 13 stopnicah do objekta, reči iz štacune zložim na polico in v hladilnik. Ključ avtomobila obesim na žebljiček, saj bo avto ostal tu, da kasneje ne iščem ključa, oziroma ga ne pustim doma. Nato se spustim še do dvorišča in spodnje ceste, 43 stopnic. 300 metrov hoje me privede do vhodnih vrat bloka. Potipam po žepih. Ej brihta, ključe imaš v avtu. Zaradi pomanjkanja žepov poleti, puščam ključe v avtu in jih pozabim vzeti, kadar parkiram malo dlje. Vrnem se po isti poti 300 metrov po cesti in 56 stopnic in sem pri avtu. Sežem v žep in …Ključ visi na objektu. Spet zasučem jezik in pete ter stopim po 13 stopnicah in nekaj metrih po ključ. Ravno tako v obratni smeri. Vzamem ključ od stanovanja in ponovi vajo 43 stopnic navzdol in 300 metrov po asfaltu.  Trikrat po 8 stopnic in sem v stanovanju. Zmečem cunje dol in se oblečem čim manj, saj že pošteno teče po hrbtu. Pripnem Suzi na povodec vzamem nekaj stvari in ponovi vajo. Trikrat po 8 stopnic, dol,  300 metrov po cesti 41 stopnic gor in jaaaaa, uspelo mi je. No, ne čisto.  Suzi peljem v gozd na krajši sprehod, najprej 13 stopnic do ceste nato 12 stopnic v gozd malo sprehoda ob potočku in nazaj na Vrtlažo. Samo jest in pit dam Suzi potem pa štrbunk v bazen. Postrežem ji hrano, odprem pipo, ni vode. Jezik hitrejši od nog in možganov že preklinja, možgani obdelujejo zakaj so pozabili odpreti vodo, ko so šli dvakrat mimo ventila, noge pa trenirajo 43 stopnic dol in nazaj gor.

Sedim v vodi do vratu in štejem. Koliko stopnic je bilo dol in gor? Seštevam in seštevam in se motim in mineva čas; telo se hladi in možgani delujejo bolj bistro 432 stopnic, pol gor, pol dol, ob 34 stopinjah in nekaj korakanja, dober trening namesto kosila. Tako za telo, možgane, predvsem pa jezik.

Seštevek stopnic je približen, v točnost nisem prepričan, jih lahko prešteješ in zapišeš v komentar? Si siguren? J

ČETRTEK 25.7.2019

Seveda se ne morem izogniti, da ne bi omenjal vročine. Ampak ne da je ne bi maral, le moje telo je naravnano tako, da je dehidracija večja, kot sem se sposoben hidrirati. Z vodo seveda, pri pivu je lažje, vendar manj kvalitetno in prisotni so stranski učinki, ki na tek ne vplivajo ugodno.

 Je pa vročina ugodna za namakanje v bazenu, poležavanje v viseči mreži, branju, (Ove je bil mojster svoje vrste), ter razmišljanju. Misli so glavno gonilo vsega. Misli in strah. To dvoje poganja svet. In razmišljanje v senci v viseči mreži zna dati precej odgovorov ali ugank. Na primer, misliš si, kako boš jutri tekel, pa je še bolj vroče kot danes in ne. Kako boš pokosil, pa se ti stre kosilnica in ne. Kako boš vstal ob pol petih in zalil vrt, pa spiš do pol šestih, paradajz in fižol pa žejna.

Je pa večna uganka, zakaj tako misliš, pa se potem ne uresniči. Kje in kdaj so nam vcepili tozadevni način razmišljanja. V otroštvu seveda. Največ mi jih je vcepil oče, tudi na starodaven način, toda sam s »pravim« načinom življenja ni imel veliko skupnega. Je pa seveda vedel, kako in kaj se rečem streže. A izvajal ni tega, ker vedeti ali delati je nekaj povsem različnega. Dandanes mi želijo krojiti življenje ljudje, ki sami svojega ne skrojijo ravno po navadah in zadnji modi.Tudi sam vem, da bi bilo dobro obuti copate in se podati po gozdnih poteh, tudi sam znam povedati kako fajn in koristno je to, pa svojo leno rit ne spravim kar tako v pogon. Kilogrami se nabirajo, vsak dan raje poležavam in vsak dan imam manj kondicije. Vendar si govorim, saj bo, telo se mora regenerirati, saj bom. Ampak res bom.  Še kak dan vročine naj gre mimo, potem pa na polno. No, da ne bi kdo mislil, da samo ležim, ne, ne. Vsaj dvakrat ne teden obrnem moj najljubši tekaški krog, nekaj kolesarim, veliko hodim bos. Tako da naslov teme še vedno velja. Ampak razmišljam tudi veliko, najraje potopljen do ust v bazenu in ko se naveličam, nadaljujem med guganjem v viseči mreži.
 Glavna misel viseče mreže je, da nobena sekunda, nobena minuta, nobena ura ali dan, ki mine, ne pride več in za vsako sekundo, ki mine je krajše življenje. Zatorej je treba na sekunde gledati, kot na drobce zlata in nikakor ne dovoliti, da nam polzijo skozi prste.

V kolikor sem v prejšnjih zapisih vedno omenjal dež, bi lahko danes tarnal nad vročino. Pa ne bom!

Prav luštno toplo je. In ko se zibljem v viseči mreži, razpeti med jablano in češnjo, na radiu pojejo Cela ulica nori, sem prav zadovoljen. Ura je deset, za menoj pa že večina opravkov za danes. Jutrani sprehod s Suzi. Zalivanje vrta, zalivanje rožic in ja, prav neverjetno, en fajn luštn 12km tek z 700 višinci. Matej hvala. Prav Matej je zaslužen za tole gibanje danes. Poslal mi je copate v preizkus in njegove dobrote ne gre ignorirati. Obul sem copate Raidlight in se podal v gozd in navzgor. Ho kako je pasalo, po potepanju po Italiji, kjer sva s Tanjo dosti prehodila na večnih 35 stopinjah, o tem kakšno kasneje, že dlje časa nisem migal kaj bolj konkretnega. Enostavno je zjutraj služba, po njej pa je prevroče. Moraš se imeti rad, četudi reskiraš kakšen teden brez treninga. Tudi sicer preko poletja tek spustim na minimalca. Vročina in tek enostavno nista prijatelja z mojim telesom. No ugotovil sem da se po teku počutim fajn in da so copati takisto fajn le malo premajhna velikost. Za kratek tek do 10km odlični, za kakšno daljšo preizkušnjo pa verjetno ne. Sploh ko noge postanejo bolj okrogle.

 Že nekaj časa iščem copate ki bi mi res legle na nogo in bile tudi drugače oh in sploh. Imam problem z ozkim stopalom in visokim nartom. Pravzaprav nimam nikakršnega problema s tem, nogi mi odlično služita, le težko je najti dobro športno obuvalo. Ker sem v določenem obdobju, zgleda da se sedaj končuje, obupal nad iskanjem primernih copat, sem kupoval najcenejše, ki so na razpolago. V njih sem naredil mnogo in mnogo kilometrov. Vendar z žulji z bolečinami v podplatu, z preveč zategnjenimi vezalkami čez nart, s črnimi prsti. Letos na 100 milj Vipave pa sem rekel, da je zadosti, da si poiščem copate tudi za 200 eurov, ampak če jih bom lahko prej stestiral. In naproti mi je stopil Matej Markovič s copati Raidlight in sedaj testiram. Zaenkrat še neuspešno.

 Za podaljšan vikend sva se s Tanjo podala v Italijo, ogledat nekaj zgodovinskih krajev, Firence, Piso, Verono in obmorskih Pet vasi- Cinqe tere. Moram reči da so gostoljubni, kljub njihovi naravnanosti na gor. Ko sva se tako vozila z avtom in kasneje z ladjico ter vlakom, vmes pa pešačila sem postal pozoren na ponudbo. Trgovsko ponudbo. Naredila sva 1600 km od tega 1300 po Italiji. Le v enem turističnem kraju so imeli diskontno trgovino Eurospin. Nikjer drugje. Domači gostinci ter trgovci so imeli polne lokale, celo za pico si stal v vrsti. Pri nas pa malo pred Bledom cel kup diskontov, v vsaki malo večji vasi ravno tako. In trgovci ter gostinci jim naj konkurirajo? Obenem pa jeza zaradi odvržene embalaže in smeti vsepovsod in prežvekovanju turistov na vsaki klopci in travci. Tole sicer nima neposredne veze s tekom ima jo pa posredno, saj večkrat tečemo in smo obenem turisti in takrat se tudi prehranjujemo kajne?

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 22 dni

Prišlo je lepo vreme in raj za tekanje in gibanje v naravi. Seveda sem prvi lep dan in obenem prost dan, takoj izkoristil. Draga žena je bila v službi, s Suzi pa sva jo mahnila na Planino in krog čez Knezdol v Gabrsko, ter domov. Super nama je šlo, tri četrt poti sva pretekla, z bregom vred. Res je bilo vroče, ampak dobro je letelo. Tu pa tam je Suzika, navzdol seveda, malo zaostala, ampak je kmalu ujela korak z gospodarjem. V Gabrskem sem jo spustil v potok, da se je osvežila in zadnji kilometer sva prehodila, da sva umirila mišice. Nekje 12 kilometrov in 800 višincev. Nič posebnega.

   V nedeljo se odpravljamo na izlet, malo smo šli pogledat klavže nad Idrijo, ki so bile zgrajene še za časa Napoleona. No in ko odprem vrata avtomobila, kjer ima Suzi svoj prostor, rečem hop, Suzi nič.

Kar stala je tam in čakala. Ja saj vendar ni neubogljiva in vedno je rada skočila v avto. Tanja ji pomaga, a ob dotiku  zacvili. Sva mislila, da jo je nerodno prijela. Čez dan je bilo več ali manj normalno. Midva sva se sprehajala psička se je kopala za klavžo, vrnili smo se domov, vse dokaj normalno.

V ponedeljek pa nič od nje. Samo stala je, ni želela hoditi, ni želela na prostor, nisva se je smela dotakniti, celo telo je imela boleče. Seveda sva bila zaskrbljena, saj je prišlo kar čez noč. Počasi mi je predelalo, mišice so se ji zakisale, musklfiber po domače. Tanja mi ni hotela verjeti, sam pa sem bil skoraj prepričan. Seveda tek ni bil nič posebnega, nič drugačen od drugih najinih skupnih tekih, še precej težjih in daljših sva že odtekla. Vendar je bil prvi vroči dan v tej sezoni.

  Dam ji četrt  proti bolečinske tablete, zvečer še pol in v torek še pol. Opazno se je v treh dneh poznalo okrevanje. Danes je četrtek in zopet veselo maha z repom in lovi martinčke.

   Razmišljam. Kolikokrat pripeljem sebe in svoje telo v takšen stres, ne da bi se tega zavedal.

Velikokrat se sprašujem, le kako je mogoče, da sem tako utrujen in brezvoljen. Potem pričnem seštevati kilometre hoje, teka, kolesa, delo v službi delo na vrtu in se zavem, da je dobro da sploh stojim in funkcioniram. Pri teh letih in obremenitvah katere privoščim telesu, bi moral ležati na hrbtu in samo malo z mezinčkom migati. Jaz pa nezadovoljen. Želim več, bolje, hitreje, želim kar nisem zmogel pred 15 leti. No res je, veliko tega se udejani. Največkrat z bikovsko trmo, katera mi je položena v zibelko, zaradi rojstva v maju. A zakaj sem  nezadovoljen, kadar se mi ob naporih ustavi. Zakaj po dnevu ali dveh želim naprej, telo pa ne zmore v enakem tempu kot prej. Aplikacije katere uporabljam se ne spustijo pod 120 ur regeneracije. Zato sem zadnje čase uro večkrat pustil doma,  ne prižgem jo ob vsakem gibanju, naj bo hoja, tek ali kolo. Pri fizičnem delu je tako nikoli nisem. In ja uspelo mi je.

Čas regeneracije sem spravil na ničlo. Na aplikacijah. Kaj pa na telesu? Suzi hvala, dala si mi misliti.

STARTEK ali tek po petinpetdesetem 2.6.2019  58let in 18 dni

Spet dež. Sam sebi grem že na jetra. Pa ravno danes v torek, ko imava z Rokom sredino tekaško vadbo. Ja vem, da se čudno sliši. Ampak tako je. Začela sva ob sredah, nato sva prestavila na četrtek, ker je imel Rok izobraževanja ob sredah, kasneje pa sva prestavila na torek na mojo željo, da ne čakam četrtka ampak naredim čez teden vsaj dve vadbi. No v glavnem sredina vadba je danes na sporedu, kljub torku.

Vreme je tudi drugače naporno. Zjutraj mi ni za vstat iz postelje, kadar se le polovično zdani in poslušam šumenje dežja zunaj. V službi se mi spi in brezvoljno zeham. Seveda je potrebno delo opraviti, ampak je naporno, mnogo bolj kot kadar sije sonce. Hrana. V deževnem in temačnem dnevu paše, zelo. Mislim, da je to edina toplina, poleg ljubezni žene seveda, ki jo ob takšnih dnevih prejmem. A v službi žene ni, ker ima svojo, drugje, hrana pa je. In ko mi sodelavec pred zaključkom delovnika ponudi krof, ga seveda ne odklonim, kljub zavedanju da imam čez uro tekaško vadbo.

Kaj obleči? Čim manj. Seveda je zunaj le 15 stopinj in dežuje. Ampak več bom oblekel bolj bom moker. Sicer pa, če imam zaprta usta sem sto procentno nepremočljiv, ga ni anoraka boljšega od kože človeka. Diha, se poti, pa je vseeno nepremočljiva.

Kratke hlače, majica, naj bo švic majica, danes je pač vseeno, ter anorak. No seveda copati. Taki za 43 evrov, brez raznih membran in podobnega. Obstaja vsaj malo verjetnosti, da bo voda ki pride v copat, iz njega tudi odtekla. Moram povedati, da pri vsem skupaj močno občudujem mojo psičko in seveda tudi ostale pse. Ampak mojo še posebej, že zato, ker je od žene. Samo pomignem, jo pripnem in je nared. Vedno isti kožuh, vedno iste tačke, vedno isto vse. Svetek in petek. Vsaka čast, pa kakšno nepopisno veselje. Naj bo v mrazu ali vročini, po suhem ali mokrem, po asfaltu pesku blatu ali vodi. Vedno suzirak in suzitex. Genialno.

Sam pa cincam. Gledam v predal z majicami in izbiram, gledam v košaro z nogavicami in izbiram, gledam v copate in jih obujem ker nimam drugih. No in ravno zato sem več kot polovico oblačil oddal.

Sicer ne gre imeti samo eno majico, in ene tekaško pohodniške hlače, pajkice, ampak čim manj, prav odleže mi ko sedaj pogledam v predal. Res je še vedno iz njega vzamem najljubšo majico, če je ni manj ljubšo in nazadnje ne najljubšo. Sedajle me je prešinilo. Ja za vraga, po čem sem jih pa razporedil v tole lestvico. Najljubša nikakor ni najlepša ali najnovejša. Je pa majica v kateri sem naredil vsaj 3000 km in je z menoj nekje 10 let. Oceno odlično si je prislužila, ker me ni niti enkrat obribala in obžulila, nikjer, tudi po prsnih bradavicah ne, dasiravno jih ne zaflajštram. Tekači že veste o čem govorim. Pa prav nobenih napisov nima, je enobarvna, enostavna, odlična. Ja zato je moja najljubša. Zdaj vem J

Odidem na zbirno mesto za sredino vadbo, telefon namerno pustim doma, da ja ne bom poslal ali prejel smsja z vsebino, če se mi ne zdi da pa le malo premočno dežuje. Kasneje se je med pogovorom z Rokom izkazalo za pravilno saj je do tik pred zdajci takšen sms pričakoval. Vendar ker sem bil trma jaz, telefon doma, je bil trma tudi Rok.

Odtekli smo krog in spet se počutim fajn, fajn moker in fajn zadovoljen. Vsaj krof sem pokuril če drugega ne.